Tu gre za socialni položaj, ki se veže na invalidnost in preko tega na ubogost, nemoč in trpljenje. Ravno zato ljudje težko sprejemajo enakost z invalidi na duhovni in moralni ravni. Mimogrede lahko omenim, da je ženske po mojem mnenju težko šokirati in spraviti v nelagodje. A če jih med vožnjo v avtomobilu primem za stegno v zgornjem delu, je posledica globok vzdih, ki ni erotičnega izvora, ampak pretresenost, da se je zgodilo nekaj, kar v njihovih predstavah sploh ni mogoče. Lahko rečem, da so ženske kot izrazito čustvena bitja dosti bolj odzivne na invalidnost in tako posledično tudi na vedenje in odnos do invalidnih. Zato iz ženskih ust redkeje slišim šalo, vezano na invalidnost. Če pa že, je precej stvarna in inteligentna, nikdar pa groba ali pobalinska niti preveč umazana.
Vsekakor pa vsakdo potrebuje določen čas, da preboli izkušnjo ali nekako prebavi podatek oziroma nenavadno situacijo. Prej ali slej pa se pokaže potreba po izpovedi. Bolečina mora ven. Samo pomisliti je treba, koliko knjig je nastalo v spominu na Stalinova taborišča smrti ali Hitlerjeva taborišča, če omenim samo najbolj znane. Zdi se, da so ravno invalidi zavarovani s tančico trpečih, ki pa se lahko sprevrže v pravo manifestacijo tabujev.
Je pa s šalami na splošno vedno križ. Če človek pove katerega na račun cerkve, mu obesijo sovražnost do vere. S političnimi pa je tako, da so izgubili vso slastnost, odkar je vse dovoljeno. Najbolj so osvobojeni tisti na račun živali. Mislim, da so tudi najbolj prisrčni. Da ne bom le moraliziral, naj povem tistega, ko je mož kupoval ženi klavir. Ko je izbral, mu je prodajalec ponudil še kipec za okras, in ker se kupec ni mogel odločiti, katerega od glasbenikov naj postavi na pokrov klavirja, mu je prodajalec sramežljivo ponudil kip Beethovna in to pospremil z besedami: Vzemite Beethovna, ta je bil gluh. Sem pa nekoč komentiral nekega funkcionarja zveze gluhih in naglušnih, češ da slepi in gluhi ne moreta skupaj bivati v isti sobi, s tem, da bi bilo morda vredno poskusiti, pogoj je le, da bi morala biti različnih spolov, in dodal, da če bi bil moški gluh in ženska slepa, bi zakon lahko trajal, morda bi bil celo idealen.
Ne maram princese Diane
Slepi imajo po mojih izkušnjah kar nekaj smisla za humor, tudi kadar gre za njihovo temo, se pravi slepoto. Za tiste, ki tega niso vajeni, se zdi, da je nekoliko bizaren. Sicer pa je tako vedno, kadar poskušajo šalo povedati ljudje, ki nimajo smisla za humor. Ali ponavljajo nekaj, kar je bilo ravnokar izrečeno, le v nekoliko spremenjeni verziji, ali povedo nekaj, kar si pripovedujejo ljudje, ki nimajo prav razvite čustvene inteligence. Morda mulci v četrtem ali petem razredu devetletke. Težje je z ljudmi, ki šalo obnovijo, da se prepričajo, ali so jo prav razumeli. Najbolj strašni so tisti, ki se v družbi, kjer se šale krešejo druga za drugo, ne počutijo najbolje in se rešujejo s pripombami, oh, kje pa jemljete vse to, nakar se obrnejo k najbližjemu sosedu s komentarjem, ne vem, no, včasih sem si katero še zapomnil, sedaj pa ne gre več. Jasno je, da si nikdar in nikoli ne zapomnijo nobene, saj humor ni nekaj, kar bi človek pridobil z učenjem ali z leti izgubil. Morda pa je humor bolj redek s človekovim staranjem ali zorenjem. Le nasmeh je bolj grenak, kot poje pesem.
Sprašujem se, zakaj so šale na račun skupin, ki so v družbi zavarovane, tako na udaru. Zakaj so šale na račun invalidov v očeh drugih označene kot norčevanje iz trpečih duš. Sam lahko zagotovim, da so invalidi v bistvu popolnoma enaki vsem drugim, in če že trpijo, je to zaradi enakih problemov, kot jih imajo vsi drugi.
Največkrat pa trpijo zaradi tistih, ki si na vse kriplje prizadevajo, da jih ne bi užalili, vsaj s šalami ne. To so ljudje, ki krojijo njihovo usodo: kadroviki, socialni delavci, terapevti vseh vrst, novinarji in še mnogi. Pazijo, da ne bi izjavili kaj spotakljivega na račun invalidov, ravno takrat, ko bi jim lahko pomagali z zaposlitvijo, solidarnostnim stanovanjem ali prilagoditvijo v smislu večje dostopnosti, morda drobne človeške pomoči, jih pa zlepa ni blizu. Svoj terapevtski program začenjajo z birokracijo ali sklicevanjem na svojo nemoč oziroma višjo silo. Motijo me ljudje, ki so svoje življenje menda posvetili dobrodelnosti in skrbi ter nesebični pomoči ubogim, med katere seveda nujno spadajo tudi invalidi.
Tak primer je bila nekdanja princesa Diana, ki je bila članica mnogih združenj, ki so imela humanitarni značaj, pomagala je sirotam in se udeleževala različnih sprejemov in s tem dajala pomen drugim dobrotnikom. Meni je to delovalo kot velika prevara v najosnovnejšem smislu. Lahko je biti dobrotnik s sedemnajstimi milijoni funtov na bančnem računu, hoditi iz kraja v kraj in prodajati svojo nečimrnost, skrito za skromnost, ki ji nihče ne verjame. Še najmanj tisti, ki mu je skrb namenjena. Istočasno pa prebivati v najdražjih hotelih in se družiti s sinovi magnatov in šejkov in podobnih pridaničev. Zakaj se lejdi ni odločila za spremljevalca na vozičku in se poročila z njim, če se ji krona ni prilegala najbolje? Razdeljevati tuj denar pred kamerami, no ja, ne vem... Zakaj pa ne bi šla v zakotno bolnišnico ali ustanovo za otroke brez staršev in se tam zaposlila? Čudno, da se srca dobrotnih ogrejejo ravno za najbolj petične dediče. Gre torej za veliko prodajo iluzij, ki pa gredo dobro v promet in denar.
Sicer pa, kaj bi s pieteto in usmiljenstvom. Ali mi dajo v trgovini kaj zastonj? Tako na lepe oči morda, ne pa na slepe oči. Vse moram plačati in kot slepec, mislim, da nisem dobil niti počenega groša na ta račun. Pa saj tega tudi ne potrebujem. Le premišljujem, na čem je zgrajen ta naš svet morale in predsodkov. Kam seže trgovina z iluzijami in lažnim dobrotništvom.
Pred leti nas je obiskala neka zvezda iz televizijske nadaljevanke. Slepim otrokom je delila darila, ki jih je zbral časopis, ki je priredil vso komedijo. Od tega so imeli vsi korist. Otroci praktična darila, časopis zadoščenje dobrotnika in teve zvezda veliko reklame. Le spektakel je bil gnil do obisti. Tako kot so gnili poskusi dobrodelnosti v popularnih teve oddajah, saj se pomaga le enemu posamezniku ali družini, kar je na prvi pogled hvalevredno, a na drugi strani ostaja na tisoče posameznikov in družin v pomanjkanju in neprimernih bivanjskih razmerah. Sistem je tisti, ki bi ga bilo treba postaviti na novo, tudi na področju invalidov. Tu mislim na prenovo sistema, morale in vrednot, ki naj temelji na tem, da se ljudem ponudi možnost, da razvijejo potenciale kljub svoji drugačnosti in fizični okvari.
Bil sem medvedek in vi čebelica
No, pa se vrnimo nazaj k invalidskemu humorju, če je to sploh humor. Slepi prepoznavajo druge ljudi prav tako kot običajni po videzu. Ene in druge je mogoče prevarati. Dogaja se mi, da me na cesti sreča kakšen znanec in me ogovori: Zdravo, ugani, kdo sem. To je zame neprijetno, saj sem lahko tisti trenutek zamišljen ali osredotočen na promet. Potem pa še naprej sili vame: No, povej, stari, ali se me ne spomniš? Če ga prepoznam, se prav po otroško veseli. Vendar je to mogoče le pri tistih, ki imajo specifičen glas.
Seveda pa me lahko prevara, kadar sem pozoren na promet. Tako nekoč nisem prepoznal niti lastne žene, ko me je ogovorila v mestu. No, in če mi to ne uspe, ljudje še raje silijo. Kako da me ne poznaš, saj pravijo, da imate slepi bolj razvit sluh in spomin. Dolgo sem bil v dilemi boja med javno moralo in svojim nelagodjem do tovrstnega mučenja. Sedaj pa sem že nekaj časa v fazi, ko to jemljem kot nekakšno pobalinstvo, ki nima slabih namenov, ampak kaže le paternalističen odnos. Grem mimo, kot da nisem nič slišal, in nato me cuka za rokav in le pove svoje ime. In doda, joj, kako pa to, da me nisi prepoznal.
A v meni je veselje, ki bi ga lahko čutil ob ponovnem srečanju, že ugasnilo. To se mi najbrž pozna na videzu in glasu. Praktično mi je vseeno, kaj bo rekel. Potem pa hlini nekakšno lažno razočaranje. Zapomnim si to in počakam teden ali dva. Pokličem ga na domači telefon. Zdravo, živijo, kako si kaj. On pa, kdo pa kaj ste. Jaz: Ugani, saj me poznaš. On: Ne, prosim, povejte, kdo ste. Jaz mu odgovarjam: Kako pa to, da kot glasbenik ne prepoznaš glasu, pa pravijo, da imajo glasbeniki bolj izrazit posluh. In on jasno: Če se ne mislite predstaviti, bom odložil. Potem se predstavim in dodam, no, nikar se tako ne jezi. Njegova jeza preide v pikrost. Zakaj pa takoj ne poveš, kdo si. Na smeh mi gre, ko mu odgovorim, zakaj pa ti meni tam pred Namo takoj ne poveš, kdo si. Oba se hahljava, a pravega zaključka pri tem ni.
Rad imam igro in praviloma uživam ob njej, a ne igre mačke z mišjo. Drugačne pa so zgodbe situacijske komike, ko naletim na osebo, ki pri odprtih vratih avtomobila sklonjena v notranjost nekaj išče. Pridem od zadaj in jo butnem v zadnjico s telesom. Ona z glavo sune v volan natančno tja, da hupa glasno zaropota. Ženska zavrisne in se obrne. Ko vidi, kaj se je zgodilo, se začne opravičevati in jaz tudi njej. So pa tudi resnejše situacije, ko nekateri puščajo odprto havbo, in če se zaletim vanjo, kar je lahko precej boleče, me celo nadirajo: Zakaj pa hodite sami? Kje pa imate danes otroke? In rečem: Veliko vprašanj imate, odgovor pa je en sam – zaprite havbo in pomislite na to, da hodijo po cesti tudi slepi.
Bolj nedolžno in morda nekoliko smešno je, kadar se mi poskuša približati človek, ki me pozna iz medijev. Začne pa takole: No, gospod, od kod pa jaz vas poznam? In rečem: Najbrž sva bila skupaj v zaporu. On odgovori, da ne. No, potem pa na koncertu Avsenikov. In ker je tudi tokrat odgovor negativen, se pošalim in rečem: Že vem, od cicibanov, ko sem bil še medvedek in vi čebelica. Kako se nadaljuje, ne vem, ker je to redkeje, saj nočem iz ene zadrege narediti druge.
Pravzaprav je to neke vrste cinizem, ki se ne splača, saj ne koristi ničemur in nikomur. Sicer pa vas sprašujem: ali veste, zakaj je umetno oko stekleno? Da vas ne bo mučilo neodgovorjeno, vam povem: zato, da se skozenj kaj vidi.
