Janez Bojc: Prav je, da nas frustrira, da balkanska podjetja kupujejo slovenske blagovne znamke

Spomladi je šokirala vest, da bo po Mercatorju in Drogi Kolinski tudi Žito, največji slovenski pek, pristalo v hrvaških rokah. Podravka, znana predvsem po vegeti, je aprila s konzorcijem prodajalcev 51,55-odstotnega lastniškega deleža Žita podpisala pogodbo o nakupu, oktobra je plačala kupnino in z objavo prevzemne ponudbe nedavno postala skoraj 87-odstotna lastnica tega slovenskega živilskega ponosa. Žito od leta 2012 vodi Janez Bojc, mandat mu poteče julija 2017, če mu ga seveda novi lastniki iz Koprivnice ne bodo skrajšali.

A nekateri poznavalci dvomijo, da bi se to zgodilo, saj naj bi Janez Bojc Podravki izdatno pomagal pri naskoku na Žito. Sam krivdo za ta hrvaški prevzem vali na politike, zlasti na vlado Alenke Bratušek, ki je Žito uvrstila na seznam petnajstih družb, v katerih se želi država znebiti lastništva. »Tudi sam sem se čudil, da se je Žito znašlo na tem seznamu. Pogovarjal sem se z mnogimi o nastanku tega seznama in uvrstitvi Žita nanj, vendar moram priznati, da racionalnega odgovora nisem dobil,« pravi Bojc, ki je za svoje delnice v Žitu iztržil nekaj manj kot 1,6 milijona evrov.

Prepričan sem, da Žito je kokoška, ki nese zlata jajca. Vse od leta 2012 namreč nenehno izboljšujemo poslovanje, čeprav okoliščine v tem času niso bile najbolj prijazne. Mislim predvsem na makroekonomsko okolje. Hkrati je bilo podjetje v tem času predmet prodaje v številnih poskusih, ne zgolj v tem zadnjem uspelem. Sicer pa je Podravka opravila vse skrbne preglede, že kar nekaj časa so tudi pri nas v hiši, zato so nas dodobra spoznali.

To bi morali vprašati lastnike, saj ni menedžment prodajal družbe. Prodajali so jo lastniki in glede na to, da se jih je skoraj 87 odstotkov odločilo prodati delnice, očitno menijo, da je bila kupnina ustrezna.

Sem, in tudi preostali trije člani uprave so ga.

Enako kot vsi drugi delničarji, torej 180,10 evra po delnici. Sam sem bil lastnik 8785 delnic; od tega sem jih imel približno polovico kot fizična oseba in polovico preko družbe Jacobo, katere stoodstotni lastnik sem.

Glede tega sem izrazito previden in konservativen. Vlagam šele takrat, ko vse preučim in verjamem v dobre zgodbe. In dokler takšnih zgodb ne bom videl pred seboj, bo denar ostal na bančnem računu.

Lahko rečem le, da sem tej družbi predan. Mandat imam sicer do julija 2017, toda če pride nov lastnik, je seveda vse v njegovih rokah, zato bi, če bi prišlo do kakršnihkoli sprememb, to razumel. Predpostavljam, da mi v tem trenutku lastnik zaupa, saj vsaj doslej ni napovedal morebitne razrešitve.

Moja vloga je bila dejavna predvsem pri tem, da je bil prodajni postopek pregleden. Kondicijo podjetja smo v tem občutljivem obdobju celo izboljšali. Drugih vlog nisem imel. Z državnozborskim oziroma vladnim sklepom je bilo Žito uvrščeno na seznam družb za privatizacijo, nato je SDH sklenil konzorcijsko pogodbo za prodajo 51,55-odstotnega lastniškega deleža Žita. Takrat sem šel do vseh lastnikov in jim zagotovil, da lahko družba svojo pot še naprej uspešno nadaljuje sama. To smo kasneje potrdili tako s poslovnimi rezultati kot tudi z dividendnimi donosi. Malo je družb, ki bi svojim lastnikom izplačevale pet- do sedemodstotne dividendne donose. In Žito je to počelo. Sama prodaja podjetja pa je stvar lastnikov in ti so se odločili zanjo. Menedžment v takšne odločitve ne sme posegati.

Tudi sam sem se čudil, da se je Žito znašlo na tem seznamu. Pogovarjal sem se z mnogimi o nastanku tega seznama in uvrstitvi Žita nanj, vendar moram priznati, da racionalnega odgovora nisem dobil. Nenavadno je, saj Žito sploh ni bilo v neposredni državni lasti. Naša največja lastnica je bila Modra zavarovalnica, ki ni državna lastnina in je s to naložbo pokrivala obveznosti do upokojencev, tudi do ljudi v Žitu, ki plačujejo dopolnilno pokojnino. In nenavadno je, da državni zbor oziroma vlada razpolaga s premoženjem zavarovancev, Slovenska odškodninska družba je bila lastnica le dvanajstih odstotkov delnic. Toda po toči zvoniti in to analizirati je brezpredmetno.

Tudi gospo Alenko Bratušek in njeno ekipo, ki je Žito uvrstila na prodajni seznam, je verjetno do neke mere treba razumeti. Predvsem z vidika položaja, v katerem je bila takrat Slovenija. Dokaj blizu bankrotu in hoteli so izdajati državne obveznice, ki jih je bilo težko prodajati. Zato so verjetno videli prodajni seznam petnajstih podjetij kot jamstvo investitorjem, da so obveznice lažje prodali. Tako sem si vsaj jaz to tolmačil, potem ko racionalnega odgovora, zakaj ravno Žito na tem seznamu, nisem dobil.

Z vidika podjetja ne. Za Žito mislim, da se bo normalno razvijalo in da je bolje, da je dobilo lastnika, ki je pripravljen vlagati v razvoj, kot da ima lastnika, ki želi le dividende in ki družbo nenehno prodaja. Bi pa morala ministra, ko je bil čas za to, odgovore in rešitve iskati znotraj vlade in znotraj institucij, ki jih vlada nadzira. Zdaj je to preteklost. Vlada se mora posvetiti drugim panogam in strategijam, kjer ima morda prav tako prodajne načrte, da ne bi svojih dejanj potem obžalovala.

Ta vprašanja smo naslovili na Podravko in zagotovili so nam, da je postopek potekal transparentno. Pri dokapitalizaciji so sodelovali skoraj vsi obstoječi delničarji, tudi zaposleni. Končala se je že v drugem krogu, čeprav so bili sprva predvideni trije. Očitno so investitorji prepoznali razvojni potencial Podravke, povpraševanje je bilo celo za 30 odstotkov višje od razpoložljivih delnic.

Se pa na Hrvaškem poslužujejo zanimivega modela. Tam pokojninske družbe dokapitalizirajo podjetja, v Sloveniji pa jih, kar kaže tudi primer Žita, prodajajo. Od naših pokojninskih družb celo parlament zahteva prodajo lastniških deležev, kar je po mojem formalnopravno zelo problematično, saj Modra zavarovalnica ni državna lastnina. Morda bi si lahko modele, ki jih uporabljajo na Hrvaškem, delno vzeli za zgled, kajti če lahko kdo investira v strateško obetavne projekte, so to domači subjekti. A ker je v Sloveniji razmeroma malo denarja, bi lahko pokojninski in vzajemni skladi, ki delujejo pri nas, pomagali dobrim podjetjem. Toda Žito so ravno takšni investitorji prodali.

Očitno je, da imata državi popolnoma različen pristop. Slovenija je vse od leta 2008, ko se je zgodila finančna kriza, v nekem krču. Naši privatizacijski modeli so se izkazali za dokaj sprevržene, zato smo do njih zelo kritični. Posledično je v Sloveniji v ospredju predvsem to, kako biti finančno vzdržen, gonilo finančne vzdržnosti pa nas determinirana v obnašanju. Ne ukvarjamo se s strategijami posameznih industrij in podjetij, temveč gledamo le svoj finančno-bilančni položaj, ki mora biti vzdržen. Zato prodajamo podjetja in zvišujemo davke.

Hrvaška, ki je makrofinančno, ekonomsko in tudi po standardu v slabšem položaju, pa očitno gleda malce bolj razvojno. Zlasti pa je pomembno, da pri njih institucionalni lastniki, kot so na primer skladi, verjamejo domači industriji in domačim podjetjem, zato vlagajo vanje. V Sloveniji ni tako. Naši pokojninski skladi vlagajo na hongkonško ali frankfurtsko borzo, a je vprašanje, ali bodo tam dosegali takšne rasti, kot bi jih morda lahko z domačimi družbami. Slovenski finančni trg torej zbira prihranke domačega prebivalstva in jih v celoti usmerja na tuje trge namesto v hitro rastoče ali dobro stoječe družbe v Sloveniji.

To je dokaj logično. Slovenska prehranska industrija je bila v nekdanji Jugoslaviji zelo močna. Tako po blagovnih znamkah kot tudi po tržnih deležih. Kolinska, Droga, Radenska, Fructal ... so družbe, ki so bile prisotne na policah vseh jugoslovanskih trgovcev in so imele od deset do dvajset odstotkov višje cene, ker so potrošniki njihove izdelke uvrščali v kategorijo premium. Nekaj tega leska je še ostalo, toda priložnost, da s temi blagovnimi znamkami osvojimo jugoslovanski trg, smo z nekaj zelo neposrečenimi privatizacijami očitno zamudili. Zato balkanska podjetja zdaj kupujejo slovenske družbe, ki imajo blagovne znamke. Vedo namreč, da bodo dobili premium položaj. Tako smo postali njihova tarča. Normalno in prav je, da nas to frustrira. Toda ne smemo biti le zagrenjeni. Smiselno bi se bilo vprašati, v katerih panogah še imamo potencial in kje je prostor za naš lasten novi razvoj.

Žito težko kupi Podravko, če država prek državnega zbora oziroma vlade sporoči, da ga bo prodala, in za nameček oblikuje še konzorcij za prodajo 51,55-odstotnega lastniškega deleža. Če bi imeli takrat v Žitu agresivno strategijo rasti, bi bilo to v nasprotju z našimi lastniki in mislim, da noben menedžment ne more delati v nasprotju z njimi. Kapitalizem je zelo jasen – lastnik ključno vpliva na razvoj podjetja. In če ne želi vlagati ali če želi nesorazmeren delež pri denarnem toku družbe, ta družba težko prevzame drugo podjetje.

Trenutno vem samo to, da bomo verjetno koga še dodatno zaposlili, saj nam prodaja narašča. Samo letos smo, čeprav smo bili v prodajnih postopkih, na novo zaposlili blizu 50 ljudi in imamo trenutno 1153 zaposlenih.

Ponosen sem, da naš sveže spečen kruh jedo v Rimu, na Dunaju, v Zürichu, Pragi, Barceloni, na Kanarskih otokih… Dopeka ima za nas dva pozitivna učinka. Prvič, z njeno pomočjo smo na trgih, kjer konkuriramo z nišnimi, visokokakovostnimi izdelki. V zahodni Evropi ne želimo prodajati žemljic, kajzeric in belega kruha, ampak specialne kruhe in izdelke, ki jih tam ni. Dopeka je za nas zelo pomembna tudi zato, ker z njo zapolnimo proizvodne zmogljivosti, ki bi bile sicer podnevi neizkoriščene, saj svež kruh za slovenski trg pečemo ponoči.

V enem letu spečemo skoraj 20 ton kruha in sedem tisoč ton pekovskih izdelkov. Za dopeko proizvedemo osem tisoč ton kruha na leto. Nekaj manj kot dva tisoč ton kruha gre v izvoz. Med drugim smo edini prejemnik nagrade superior taste award v Sloveniji. Torej smo prvo slovensko pekarsko podjetje, ki je prejelo prestižno nagrado za izjemnost okusa, ocenjenega z maksimalnim številom treh zlatih zvezdic. S tem priznanjem Žito utrjuje svoje mesto pekovskega podjetja z vrhunskim naborom kruhov.

Ja, in potem nas kupi Podravka, ker so se lastniki pač tako odločili.

Na tem že delamo in verjamemo v uspeh. Podravka je namreč v jadranski regiji prehranski lider. Tukaj se ljudje še vedno spomnijo naših bombonov šumi, našega prepečenca, Gorenjkine čokolade, zato verjamemo, da bomo s Podravko na teh trgih prodali bistveno več naših izdelkov. Podravka ima lastna podjetja v 23 državah, svoje izdelke prodaja v 50 državah po vsem svetu. Verjamemo, da lahko tudi proizvodi Žita najdejo svoje mesto na teh mednarodnih trgih.

Čeprav so se številni moji kolegi v Sloveniji prek medijev pritoževali nad odnosom Mercatorja, odkar je v lasti Agrokorja, smo mi z Mercatorjem odlično sodelovali že prej, preden nas je prevzela Podravka. Na te stvari gledamo zelo pragmatično. Želimo biti na njihovih policah, zato se ves čas, ne glede na lastništvo, pogovarjamo o vseh možnih stvareh, samo da smo tam, kajti brez tega ni prodaje.

V medijih nikoli ne komentiram konkretnih podatkov. To je stvar dvostranskih odnosov in pogodb, ki so poslovna skrivnost. Na naše ključne trgovce, in teh je več, gledam kot na naše partnerje. Tako kot mi potrebujemo njih, tudi oni potrebujejo nas. So pa vsakoletna pogajanja z vsakim od njih zelo težka, zahteve in pogledi različni, vendar se na koncu le najdemo.

Tudi v tem primeru ne morem govoriti o konkretnih številkah. Je pa Tuš za nas zelo pomemben poslovni partner, zato budno spremljamo, kaj se dogaja z njegovimi finančnimi aranžmaji. Slišali smo, da je prišlo do novega reprograma bančnih kreditov. Verjamem, da se bodo tudi bankirji zavedali pomembnosti tega trgovca tudi za njih same. Če namreč trgovec ne posluje in če upniki finančnega prestrukturiranja ne izpeljejo dovolj tankočutno, se na koncu najbolj obrišejo pod nosom ravno banke, kajti prazne trgovine jim ne bodo prinašale ničesar.

Mislim, da se to ne bo zgodilo, saj so bankirji pametni in preračunljivi ljudje. Gledajo predvsem na to, kako bodo dobili poplačanih okoli štiristo milijonov evrov dolga, kolikor naj bi ga imel Tuš do njih. To ni majhen denar in od ugasnjenega podjetja ga ni mogoče dobiti nazaj. Pri delujočem pa, če si potrpežljiv in če poplačilo obveznosti preložiš v prihodnost.

Tuš kot trgovina je po mojem videnju zelo uspešna zgodba. Gospod Mirko Tuš je začel s trgovinico v garaži in v razmeroma kratkem času je naredil skoraj tako velik sistem, kot je Mercator, ki je pred dobrim letom praznoval 50 let. S tega vidika je to impresivna zgodba. Toda potem je šel v številne druge dejavnosti. Sam menim, da se lahko en človek ukvarja z največ dvema dejavnostma. Na tri ali več stvari hkrati je težko misliti in se nanje osredotočiti. To je morda bil eden od razlogov za težave Tuša. Drugi razlog pa je ta, da je podjetje izbralo agresiven razvojni model. Vendar sta bila globalni finančni zlom leta 2008 in nato recesija nepredvidljiva. Če se pri tem razvojnem modelu zaprejo finančni viri, ni enostavno.

To ni model, ki ne bi mogel delovati. Vprašanje pa je, ali imajo zadružniki dovolj finančnih virov, da bi šli v to. Po svetu obstajajo številni trgovski modeli, denimo zadružni Coop v Italiji, pa E.Leclerc v Franciji, ki so ga ustanovili proizvajalci in predelovalci kmetijskih in živilskih izdelkov ter ga vodijo prek franšize. Največji švicarski trgovec Migros je celo potrošniška zadruga. Obstajajo torej številne potrošniške in proizvodne zadruge, ki so šle uspešno v trgovino. Vendar pri nas zadružništvo jemljemo bolj kot kolhoz, kot rezultat socializma.

V Sloveniji praviloma odkupimo vso nam razpoložljivo – po sprejemljivih cenah in ustrezne kakovosti – pšenico. Dejstvo je, da imamo doma premalo pšenice višjega kakovostnega razreda glede na Žitove potrebe. Ko zapolnimo ta del, gremo po najkakovostnejšo surovino na tuje trge, največkrat na Madžarsko, ki je največja pridelovalka žit v regiji in je tudi dokaj blizu, zato so transportni stroški razmeroma majhni. Glavnina naših nakupov je torej iz Madžarske. Ves svež program za slovenski trg pa pečemo iz moke, narejene iz slovenske pšenice. Slovenski potrošnik rad posega po izdelkih, predvsem krušnih, iz doma pridelane pšenice, zato smo z letošnjo prodajno kampanjo domačim kupcem to tudi zagotovili – torej kruh in pekovsko pecivo iz stoodstotno slovenske pšenice.

Žito ima še veliko možnosti za dokup visokokakovostne pšenice v tujini. Meljemo moke za druge in delamo veliko izdelkov, ki jih izvažamo. Tam seveda ni potrebe po slovenski pšenici, saj nas ni še nihče v Avstriji ali Nemčiji vprašal, ali je izdelek iz slovenske pšenice. Tam te vrednosti ne prepoznajo, zato imamo dovolj prostora, da na primer odkupujemo tudi hrvaško pšenico. Vendar ima Hrvaška še precej izzivov. Pridelajo blizu milijon ton pšenice, kar je desetkrat toliko kot v Sloveniji, imajo pa slabšo kakovost, ker njihove strokovne institucije niso dovolj izobraževale pridelovalcev.

Mislim, da je to zgrešeno mnenje. Nekateri udeleženci v žitni verigi in tudi drugi, ki to komentirajo, mislijo, da je Slovenija na Luni. Smo zelo majhen pridelovalec pšenice. Vsak hip je mogoče s klikom z računalniško miško po vsem svetu preveriti, koliko stane pšenica na čikaški borzi, koliko na pariški ali kjerkoli drugje. Cene ne oblikujemo slovenski odkupovalci, ampak jo oblikuje trg. Če bi slovensko pšenico odkupovali po občutno višjih cenah, bi bilo enako, kot če bi Petrol surovo nafto iz Lendave, če bi jo tam še črpali, kupoval po sto dolarjev za sodček, čeprav je na borzi po 41. To ne gre. Cena pšenice se oblikuje glede na letino na trgu in nanjo ne moremo vplivati niti mi, ki jo kupujemo, niti kmetje.

Objektivni problem v Sloveniji je izrazito razdrobljena proizvodnja, ki ni konkurenčna tržnim proizvajalcem v tujini. Zato je lastna cena pšenice slovenskih kmetov takšna, da od tega ne morejo dobro živeti. Pri nas je po mojem bolj problem v organizaciji proizvodnje, ki bi jo morale prevzeti zadruge. Biti bi morale aktiven organizator pridelave pšenice, ki bi jim jo bili kmetje zavezani prodati. Toda kmetje takrat, ko je cena tone pšenice visoka, nočejo slišati za zadrugo in pogodbene obveznosti, zato pridelek prodajo Italijanom, ko je cena nizka, se je pa ves svet zlomil na njihovih plečih. Ta kulturološki vzorec nas spremlja ves čas in je po mojem popolnoma zgrešen. V Žitu odnose z vsemi, ki imajo pomembno proizvodnjo, gradimo na dolgoročnih pogodbah.

Potrošniki se pri kruhu srečamo sami s seboj. Po eni strani se zgrozimo, ko gre hrana v smeti, po drugi strani se obnašamo popolnoma neracionalno. Imamo velike oči, kupujemo več, kot sploh lahko pojemo. Ko pridemo ob sedmih zvečer v trgovino, hočemo imeti še vedno polno polico s svežimi kruhi. Zato jih je nekaj treba vrniti, sicer trgovec potrošniku ne more ponuditi ustreznega izbora. Ko sem prišel v Žito, so trgovine vračale tudi do dvajset odstotkov neprodanega kruha. To je ogromno. S pomočjo trgovcev nam je ta delež v dveh letih uspelo prepoloviti. Povezali smo se tudi s humanitarnimi organizacijami, zato precej neprodanega kruha vozimo k njim. Tako ga dobijo tisti, ki si ga ne morejo privoščiti.

Peki si želimo, da bi bila vsaka naša žemljica čim dražja, saj bi v tem primeru mi več zaslužili, potrošnik pa bi imel do nje bolj spoštljiv odnos. A žal trg deluje tako, da v dopeko prihajajo tudi poceni žemljice in kajzerice iz Poljske, Bolgarije..., zato smo pod cenovnim pritiskom. Naša težnja je, da smo konkurenčni pri cenovno najmanj kakovostnih izdelkih, po drugi strani želimo dati potrošniku širino, da lahko posega po najkakovostnejših izdelkih, kot je naš ajdov kruh.

To ne bo povsem držalo. Dopeke kruha so namreč zelo različne. Poznamo tri glavne vrste. Pri eni v pekarni naredimo izdelek, ki že skoraj v celoti vzhaja, ga globoko zamrznemo, zaključno fazo vzhajanja pa opravi trgovec, ko ga odmrzne in nato dopeče. Ta izdelek ima povsem enake lastnosti, kot če bi ga spekli v naši pekarni. Seveda ob predpostavki, da ima trgovec enako kakovostne peči, kot jih imamo mi, in da ima enako kakovostno izobražene peke. Druga vrsta dopeke je, da izdelek pri nas delno spečemo, ga globoko zamrznemo, v trgovini ga odmrznejo in dopečejo. Kakovost te oblike dopeke je že za odtenek slabša od prve. Globoko zamrznjen kruh v obeh primerih ohranja svoje karakteristike. Najslabše, kar se lahko potrošniku zgodi, pa je, da je bilo nekaj že pečeno, nič globoko zamrznjeno, temveč le pogreto. Tega pa v Žitu ne počnemo.

Če so to kakovostni peki, ki potrošniku nudijo varno, kakovostno in okusno hrano, so dobrodošli. Žal se te dejavnosti lotevajo številni, ki diskreditirajo pekarsko branžo, in potem nas začne potrošnik vse enačiti. Če nekdo dela na kakovosti in sledljivosti, je to povezano z določenimi stroški. In če nekdo drug tega ne počne, če ne plačuje davkov, če speče kruh, pa nihče ne ve, kdo ga je spekel, je to nelojalna konkurenca.

Spremljali smo število podjetij, ki se ukvarjajo s pekovsko dejavnostjo, in ugotovili, da je nesorazmerno poraslo v letih 2012 in 2013. Takrat je prišlo do velike selitve tujih pekarn k nam iz Hrvaške. Tam so že leta 2012 uvedli davčne blagajne, mi jih uvajamo šele z novim letom. Na Hrvaškem so se nadzora pekarn lotili tudi preko masnih bilanc. Če nekdo kupi eno tono moke, se točno ve, koliko kruha je prodal. Če se mu količini ne ujemata, to kaže na več problemov. Da sledljivost živila morda ni zagotovljena, da pek ni izdal računa ali da gre za delo na črno. Obstajajo normativi, koliko pekov potrebuje na tisoč ton moke, in če nima zaposlenega človeka, je jasno, da je nekaj narobe, saj je moral nekdo iz moke speči kruh.

S selitvijo pekov iz Hrvaške se je k nam preselil tudi nered, zato so davčne blagajne pravi pristop. Tudi inšpekcijske službe so nekoliko zaostrile svoje preglede pekarn, a jim je žal sapa kmalu pošla. Podpiramo poostrene inšpekcijske preglede in ostrejše sankcije, tako da bodo tisti obrati, ki ne izpolnjujejo pogojev, zaprti, potrošniki pa ne bodo zavedeni.

Prepričan sem, da so delali v dobri veri, vendar je problem tujih pekarn tudi ta, da izbirajo zelo zanimiva domačijska imena, kot so Kranjska pekarna, Babičina pekarna. Ko človek vstopi vanjo, si za prodajnim pultom predstavlja gospo s havbico in njenega pridnega moža s klobukom, ki je zjutraj kruh zamesil, babica pa ga zdaj prodaja. In ko inšpektorji objavijo seznam kršiteljev, ljudje mislijo, da so to naše tradicionalne pekarne. Pri tem ne želim posploševati, saj so lahko tudi tuje pekarne odlične in tudi kakšna naša tradicionalna pekarna je lahko zelo slaba. Govorim o vzorcih, ki so bolj zaznani.

V komunikaciji je potrebna velika previdnost, saj lahko zaradi nekoga, ki ga z javno objavo želiš disciplinirati, delaš škodo celotni industriji. In tukaj so me spet očarali Hrvati. Na dubrovniškem Stradunu so na primer inšpektorji pet ali šest trgovin zapečatili in na veliko napisali, zakaj je katera od njih zaprta. Mislim, da je to prav. Potrošnik, ki je prej tam kupoval žemljice in se nato srečal s tem pečatom, točno ve, katera trgovina je zaprta in zaradi česa. Če bo o tem prebral v časopisu, pa bo morda mislil, da je sporna katera druga, in ne bo več hodil tja. Mislim, da bi tudi pri nas morali inšpektorji imeti pristojnost, da zapečatijo posamezni obrat in s tem zaščitijo potrošnika.