Prodaja Žita, največjega proizvajalca pekarskih izdelkov v Sloveniji, ki prehaja v roke hrvaške Podravke, pomeni zadnjo v nizu prodaj paradnih konjev slovenske živilske industrije in nov udarec domači prehranski suverenosti.
Naše največje, uveljavljene pekarne, mlekarne in druge tovarne namreč počasi, toda zanesljivo dobivajo nove lastnike. Prevzemajo jih družbe iz manj razvitih držav nekdanje Jugoslavije, ki pri tem ne vidijo zgolj možnosti širitve poslovanja in zaslužkov. Očitno zasledujejo nacionalno strategijo osvajanja novih trgov za presežne izdelke in surovine, kar lahko označimo kot nekakšen novodobni ekonomski imperializem. O tem pričajo tudi odzivi na nakup Žita. Posel sta včeraj podprla tako hrvaški gospodarski minister Ivan Vrdoljak kot kmetijski minister Hrvaške Tihomir Jakovina.
Vse se je začelo z Drogo Kolinsko, največjo slovensko živilsko družbo, ki jo je leta 2010 prevzela Atlantic Grupa Emila Tedeschija. Z njo so Hrvati orali ledino, saj je sledila odprodaja Ljubljanskih mlekarn, sicer francoskemu Lactalisu, vendar jo je ta kupil prek hčerinske družbe Dukat na Hrvaškem. Vmes je Fructal končal pod okriljem srbskega Nectarja, na tamkajšnjem pekarskem trgu je največji tudi novi lastnik Pekarne Grosuplje. Kot ključen in najtežavnejši pri naskoku Slovenije se je izkazal Agrokorjev prevzem Mercatorja, s čimer se je hrvaškim sosedom popolnoma odprla pot do polic našega največjega trgovca.
Čeprav so njihovi kupci pred prevzemi in tudi po njih obljubljali, da bodo ohranili slovenske dobavitelje in zaposlene ter kvečjemu širili proizvodnjo, so se obljube izkazale za prazne. Od Droge Kolinske je v Sloveniji po štirih letih ostala le še proizvodnja, v Ljubljanskih mlekarnah so znižali odkupne cene mleka, znani so zapleti pri odkupovanju breskev od kmetov v Vipavi, nedavno pa so postali upravičeni tudi strahovi slovenskih mesnopredelovalnih družb, da jih bo z Mercatorjevih polic izrinil Agrokorjev Pik Vrbovec.
Boj za police in hudi cenovni pritiski
»Konkurenca med trgovci v Sloveniji je velika, temu primeren je cenovni pritisk na dobavitelje. Boj za police je težek že sam po sebi. Moraš se dokazovati s kakovostjo, močjo blagovne znamke... Drugače je, ko je nekdo vnaprej privilegiran,« je razmere komentirala Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij. Pritisk na dobavitelje v Mercatorju le še narašča. Pojasnila je, da sedaj odpovedujejo naročila tudi eminentnim slovenskim proizvajalcem, kar jih najbolj skrbi. Če prodaja ne dosega želenih količin, jih umaknejo. »Agrokor prihaja z izdelki proizvajalcev iz lastne skupine,« je dodala Zagorčeva, ki opozarja, da živilska podjetja potrebujejo domači trg.
Veliko transakcij poteka v sodelovanju z Agrokorjem, ki zna koordinirati kapitalske tokove v svojo korist, je prepričan agrarni ekonomist z ljubljanske biotehnične fakultete dr. Aleš Kuhar. »Ko ima nekdo tako kot Agrokor takšno nujo po tujih finančnih virih, se ne more obnašati 'džentelmensko',« je opozoril.
Za Žito dobri obeti, za dobavitelje ne
»Naš cilj pri nakupu je bil, da obe podjetji v prihodnje rasteta, še boljše poslujeta,« je včeraj ob podpisu pogodbe o nakupu Žita dejal prvi mož Podravke Zvonimir Mršić. Po njegovih navedbah sodeč so zaposleni varni, v hrvaškem prehrambnem velikanu si želijo tudi povečevati prodajo blagovnih znamk obeh proizvajalcev.
»V živilski industriji so obsegi poslov veliki, marže pa nizke, zato se dobički ustvarjajo z ekonomijo obsega. Podravka, Ledo, Atlantic Grupa in druge hrvaške prehrambne družbe so družbe, ki imajo velike tržne deleže na hrvaškem, bosanskem in srbskem trgu. Zaradi večjega tržišča so v primerjavi s slovenskimi v prednosti. To je naravni proces. Očitno se je uprava Podravke odločila, da bo rasla s prevzemi, da bo razpršila tržišča,« je posel za Dnevnik komentiral nekdanji predsednik nadzornega sveta Podravke Ljubo Jurčić, dolgoletni ključni ekonomski svetovalec aktualnega hrvaškega premierja Zorana Milanovića.
Erjavec: Bomo sposobni rešiti mesno verigo?
Četudi je pred Žitom morda svetla prihodnost, pa ne moremo enako reči za njegove dobavitelje. »Na Hrvaškem imajo skoraj milijon ton viškov pšenice. V Sloveniji je od kmetov odkupimo za več kot sto tisoč ton. Bojim se, da se bo ponovila zgodba Fructala in Ljubljanskih mlekarn,« je prepričan tudi kmet in predstavnik pridelovalcev pšenice Franc Küčan. Zato bi morali po njegovem bolj paziti, v čigave roke gredo ključni deli slovenske živilske industrije. Že do zdaj so imeli slovenski kmetje težave s pridelavo in so se pojavljale težave. »S tem prgiščem pšenice na tuje trge ne moremo. Kaj bomo počeli z njo?« se sprašuje Küčan. Ker smo prodali Žito, ki izdelke prodaja od Münchna do osrednje Italije, je dejstvo, da bo v živilski verigi prisotne manj slovenske pšenice, je prepričan tudi agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec. To isto živilsko verigo, ki bi jo lahko ustvarili sami, bodo sedaj naredili s hrvaško pšenico. Vprašanje, ki si ga Erjavec zastavlja, je, ali bomo sposobni rešiti mesno verigo, del mleka, proizvodnjo jabolka in vina, da ne bo razpadel še ta del slovenske prehrambne industrije.
»S prodajo Žita dokazujemo, da 25 let nismo bili sposobni razumeti živilskih verig,« je do dogajanja kritičen Erjavec. »Živilske verige so namreč stabilne in ustvarjajo veliko denarja. V nekdanjem sistemu so sicer obstajale, se razvijale in ustvarjale dodano vrednost. V prvem privatizacijskem valu pa so razpadle. Krivec za njihovo odsotnost ni le država, temveč vsi, ki nastopajo v njih. Najprej kmetje, ki so za nekaj centov več izdelke prodajali v tujino, nato živilskopredelovalne družbe, ki kmetov niso znale integrirati v svoje poslovne sisteme, in nazadnje trgovine. Nihče ni videl dolgoročnih interesov: 'To je sicer stvar inteligence in poznavanja sektorja.'«
Vzeli domačemu tajkunu, dali tujemu
Do tektonskih premikov v slovenski živilski industriji sicer ne prihaja zaradi kakšne nacionalne strategije, ampak po sili razmer. Uspešne družbe so se naprodaj znašle zaradi njihovih do vratu zadolženih lastnikov in upnikov, ki so zahtevali takojšnje vračilo danih posojil. Za prodajo Droge Kolinske, Fructala, Mercatorja ter ne nazadnje tudi Radenske in Pivovarne Laško sta tako kriva propadla menedžerska prevzema Laškega in Istrabenza, ki sta ju izpeljala Boško Šrot in Igor Bavčar. V določenih primerih, kot je Žito, pa je prišlo do privatizacije. Nekatere družbe so, kot kaže, prišle z dežja pod kap.
Po desetletju plenjenja in raznih transakcij, ki so številne slovenske družbe spravile na kolena, prehajamo v drugo skrajnost, ko ne vemo, kdo kupuje, zakaj kupuje in s čigavimi sredstvi kupuje, opozarja Kuhar. »To je ravno tako narobe kot izprijeni koncept nacionalnega interesa,« dodaja. Slovenskih družb ne prevzemajo zgledna podjetja, ampak bankrotirani kupci, da poženejo kri. »Postajamo zoolandija. K nam prihajajo lačni in tretjerazredni investitorji. Očitno nas ne zanima, kdo bo plačeval davke,« je dodal Kuhar.
Da bi bila mera polna, smo v Sloveniji družbe za njihovo dobro odvzeli tajkunom in holdingom, država in banke pa so se umikale iz lastništva. Mercator je danes v rokah največjega tajkuna v regiji, Žito pa Podravke, ki jo lastniško obvladuje hrvaška država. Prav na to opozarja Kuhar, ki napovedi države, da se bo država umaknila iz lastništva družb, označuje za slepomišenje: »Država se je iz lastništva Žita sicer umaknila. Toda lastnica družbe je postala druga država.«
