Ne bi se povsem strinjal. Njihova naloga je uravnavanje cen, v ZDA tudi zaposlenosti. Toda ali je denarna politika dovolj za spodbujanje gospodarske rasti? Več kot očitno ne. Ena glavnih lekcij zgodovine je, da denarna politika ne sme biti edini odgovor na krizo. Samo poglejte Japonsko, ki je pred 25 leti doživela enormni pok nepremičninskega in borznega balona. Vse odtlej vodi njena centralna banka politiko tako imenovanega kvantitativnega sproščanja (tiskanje denarja, op. p.), pa se ekonomija ne premakne z mrtve točke, saj niso bile sprejete ustrezne strukturne reforme. Zato bi rekel, da potrebujemo manj tiskanja denarja in več ukrepov za spodbujanje gospodarske rasti.
Okrevanje v Evropi je precej šibko, negotovost je že spremenila navade potrošnikov. V Sloveniji imamo denimo položaj, kjer so cene nepremičnin 15 odstotkov nižje kot leta 2010, posojila so poceni kot še nikoli, a se ljudje še kar ne odločajo za nakup stanovanja.Pomemben element pri tem je negotovost. Strah pred izgubo službe in pred šoki na trgu. V spominu še vedno živijo poki nepremičninskih balonov po svetu. In čeprav cene stanovanj tu niso visoke, bo nekaj časa trajalo, da ljudje pozabijo na krizo.
Gre pri tem tudi za pomanjkanje zaupanja v banke? Med krizo so se številne komaj izognile stečaju, po svetu plačujejo rekordne kazni, pri nas in sosednjih državah divja afera posojil v švicarskih frankih...Ljudje bi do zdaj morali spoznati, da nič ni zastonj. Morali bi vedeti, kakšne so realne obrestne mere in da se lahko tečaji spremenijo. Ali so jim banke to dovolj natančno pojasnile, ne vem. Nezaupanje v banke je nedvomno težava, še posebno z vidika svetovanja strankam, a bistvenega vpliva na obseg posojanja vendarle ne bi smelo imeti. Za posojilojemalca je namreč povsem vseeno, če gre banka v stečaj, zanima ga bolj, kako bo vsak mesec odplačal svoj obrok. Stečaj banke zanj morda niti ne bi bil slab, saj bi lahko na koncu računal celo na boljše pogoje posojila.
Ko že govoriva o zaupanju. Bi zaupali vodstvom slovenskim bank?Na zahodu Slovenija ni poznana ravno po dobrih praksah, bodisi na področju korporativnega upravljanja ali poslovne etike. Na tem področju se morajo stvari še precej izboljšati.
Poleg tega se zdi, da bankirji ne opravljajo niti svoje osnovne funkcije. Zakaj banke kljub gospodarski rasti še vedno ne posojajo gospodarstvu?Odgovor je precej preprost. Regulatorji so vse zahtevnejši, zahtevajo več kapitala, saj nihče noče, da bi morali banke spet reševati davkoplačevalci. Banka ima tako dve možnosti. Lahko okrepi kapital ali zniža izpostavljenost. In kaj se je zgodilo z bankami? Če najprej pogledamo vrednost delnic, se je ta pri večini bank, zlasti ameriških, znižala za 90 odstotkov. Borzni indeksi letos podirajo rekorde, medtem ko ostajajo delnice bank še vedno cenejše kot pred začetkom krize. Če sem član uprave banke, sem zato zelo previden pri dokapitalizacijah. Zakaj? Ker bi novi vlagatelji pri nizkih cenah delnic s svojimi vložki dobili precej večji delež banke. To bi bilo nepravično do obstoječih lastnikov. Edina možnost je torej krčenje portfelja banke. Banke to storijo tako, da ne obnavljajo več posojil. Zaradi krčenja poslovanja potem ne ostane več dovolj denarja za financiranje novih projektov. Banke torej trenutno niti ne iščejo rasti, temveč pot, kako se nadalje skrčiti.
Toda bankirji pravijo, da bi radi posojali, vendar ne najdejo pravih projektov. Gre torej zgolj za potezo v komuniciranju z javnostjo?To so politične izjave, ki jim ne zaupam, saj ne odražajo tega, kako se v resnici sprejemajo odločitve.
Profesor Ellert, pojdiva od bank k svetovnemu gospodarstvu, kjer se razmere obračajo na glavo. Tradicionalna gospodarstva zopet rastejo, medtem ko gospodarstva v razvoju, ki so desetletje poganjala svetovno ekonomijo, pešajo. Kje vidite razloge za to?Poglejte Brazilijo, Rusijo ali Venezuelo. To so države, ki ustvarjajo prihodke z izvažanjem surovin, predvsem kovin in energentov. Kar vidimo v svetu, je popoln kolaps cen surovin, nafta ni bila tako poceni vse od krize. Po pariteti kupne moči je nafta danes cenejša kot v veliki depresiji iz 30. let prejšnjega stoletja. Glavni razlog za to je Kitajska, ki je bila v letih visoke rasti eden glavnih svetovnih uvoznikov surovin. V mnogih pogledih to pravzaprav ne bi smelo biti presenečenje. Niti enkrat v zgodovini zadnjih nekaj sto let se namreč ni zgodilo, da bi gospodarstvo ohranilo rast nad desetimi odstotki, ko enkrat BDP na prebivalca preseže 3000 dolarjev. To je točka transformacije.
Zakaj ravno pri tej številki?Izkušnje kažejo, da je lažje valiti malo kot veliko žogo. V Pekingu so sicer svoje hibe prepoznali in videli, da z izvozno usmerjenostjo ne bodo rešili dolgoročnega problema rasti. Glavni problem kitajskega gospodarstva je nizka zasebna poraba, ki znaša samo 37 odstotkov BDP, kar je skoraj pol manj kot v ZDA. Kitajska želi okrepiti ta del ekonomije, vendar ima težavo, da so Kitajci zelo varčni.
Vse le ni črno za Peking. Mednarodni denarni sklad (IMF) je nedavno sprejel kitajski juan v sistem pravic posebnega črpanja (SDR), s čimer je ta postal rezervna valuta. Kaj to pomeni za Kitajce?Najprej je treba pojasniti, kaj so rezervne valute. Običajno jih uporabljajo centralne banke, in sicer za izravnavanje plačilnih bilanc države. Če država več uvaža kot izvaža, mora razliko plačati, to naredi običajno v rezervni valuti. Na mestu je vprašanje, kaj si želi Kitajska doseči. Mislim, da želi izpodriniti dolar.
Je to pričakovanje realno?Rezervne valute pridejo in gredo. V 17. stoletju je bil glavna rezervna valuta nizozemski gulden, saj je imela tedaj izreden vpliv nizozemska družba Dutch East India Company. Do 1860 je postala glavna svetovna gospodarska sila Velika Britanija, ki je obvladovala 60 odstotkov svetovne trgovine izdelkov. Glavna rezervna valuta je tedaj postal britanski funt. Na kratko je nato to vlogo po veliki depresiji v 20. stoletju prevzel zlati standard, a zelo na kratko, saj to ni bila prava dolgoročna rešitev. Po drugi svetovni vojni je tako rezervna valuta postal ameriški dolar. Kaj je imela ZDA od tega? Rezervno valuto si države želijo imeti, kar pomeni, da se lahko država ceneje zadolžuje. ZDA so zato sposobne financirati svoj visoki dolg. Kitajska ni prezadolžena, zaradi česar ji status juana kot glavne rezervne valute ne bi toliko pomagal. Poleg tega bi juan ob statusu rezervne valute pridobil vrednost, kar bi škodilo kitajskemu izvozu.
Juan kot glavna rezervna valuta je torej slaba novica za Kitajsko. Zakaj si potem tega želijo?Predvsem gre za statusni simbol, pa tudi za strah Kitajcev pred preveliko izpostavljenostjo do dolarja. Kitajske banke imajo na primer v lasti že 26 odstotkov vsega ameriškega dolga. Skrbi jih, da postajajo ZDA slab dolžnik, da so politiki nepripravljeni omejiti porabo in dvigniti davke, kar bi prineslo postopno krčenje gore dolga. Edina alternativa za ZDA, če se namerava še naprej tako na veliko zadolževati, je tiskanje denarja in inflacija, kar bi pomenilo padec vrednosti premoženja v dolarjih. To pa je zopet slabo za Kitajsko.
Kaj bi lahko prekrižalo kitajske načrte?Podobno kot Kitajci si tudi Brazilija in Rusija želita konec prevlade dolarja kot glavne rezervne valute. Toda namesto juana predlagata nekaj drugega, in sicer sintetično valuto, ki bi jo sestavljale valute vseh večjih trgovinskih sil na svetu, kjer bi utež valute ustrezala deležu v svetovni trgovini.
Bi bilo s takšno sintetično valuto mogoče plačevati po svetu? SDR je denimo plačilno sredstvo za vožnjo skozi Sueški prekop ali za uporabo poštnih storitev Združenih narodov, vendar ni valuta.Ne gre toliko za to, kaj bi se dalo s sintetično valuto kupiti. Rusi in Brazilci si želijo neke vrste razširitev koncepta SDR, ki bi pomenil, da bi začele centralne banke sprejemati sintetično valuto kot sredstvo za poravnavo primanjkljajev na plačilni bilanci. Služila bi za uravnavanje nesorazmerij v svetovni trgovini. To bi koristilo tudi Kitajcem, ki bi lahko svoje dolgove v dolarjih zamenjali v novo sintetično valuto, ki bi bila precej stabilnejša.
Kdaj se to lahko zgodi?Če bi moral napovedati, bi rekel 20 do 30 let.
