Kitajsko pogosto kritizirajo zaradi nejasnih in nezanesljivih statističnih podatkov, ki jih uradno objavlja. Drastični upad trgovinske menjave z Afriko, ki je lani dosegla 222 milijard dolarjev, ter usihanje investicij za kar 40 odstotkov, ki ju je razkrilo kitajsko trgovinsko ministrstvo tik pred afriško-kitajskim sestankom na vrhu v Johannesburgu, so zato gospodarski analitiki na zahodu komentirali kot sporočilo afriškim voditeljem, naj znižajo svoja pričakovanja. Toda predsednik Xi Jinping je prišel v Južno Afriko polnih rok. Napovedal je namreč novih 60 milijard dolarjev v podporo afriškemu razvoju v prihodnjih treh letih. Gre za dvakrat večjo vsoto kot v minulih treh letih, program pa med drugim predvideva za pet milijard dolarjev čiste pomoči in brezobrestnih kreditov, večina, kar 35 milijard, pa bodo prednostna in izvozna posojila. Ključna področja, ki jih bodo zajela, pa so kmetijstvo, obnovljivi viri energije, usposabljanje kadrov, razvoj infrastrukture ter zdravstvo in zagotavljanje splošne varnosti in miru.
Kitajske potrebe se spreminjajo
Kitajska je že šest let zapored največji trgovinski partner Afrike, vzrokov za letošnjo negativno sliko pa je več. Del gre zagotovo na račun upočasnjene kitajske gospodarske rasti in manjšega povpraševanja po afriških surovinah, večji pa očitno na globalen padec njihovih cen. V prvem poletju letošnjega leta tako Kitajska ni zabeležila omembe vrednega premika pri svojem izvozu na črno celino, je pa zato vrednostno uvozila za dve petini manj kot leto prej, zato se je trgovinski deficit na račun Afrike povzpel na 47 milijard dolarjev. »Kitajske potrebe se spreminjajo,« ugotavlja Graham Robinson, direktor londonske svetovalne agencije Global Construction Perspectives. Dodaja, da je bil Peking v preteklosti zainteresiran predvsem za naložbe v naravne vire, zdaj pa želi investirati v tehnologijo in inovacije ter tudi v zrela tržišča, kakršna so evropska in severnoameriška. Tudi Deborah Brautigam, direktorica kitajsko-afriškega razvojnega inštituta, ustanovljenega lani na univerzi Johns Hopkins v Washingtonu prav zaradi preučevanja pekinških odnosov s črno celino, ugotavlja, da gre zmanjšanje neposrednih kitajskih investicij v Afriki predvsem na račun manjšega interesa za tamkajšnje rudnine in nafto. Oboje je na globalnem trgu zdaj dosegljivo v zadostnih količinah in po nizkih cenah, zato drage naložbe v odkrivanje in izkoriščanje novih nahajališč niso zanimive in se bodo odprle šele, ko se bodo cene dvignile oziroma bo povpraševanje prehitevalo ponudbo.
Spremembo kitajske naložbene politike je napovedal tudi novi petletni gospodarski načrt. Razvojno se bolj osredotoča na storitvene dejavnosti in zmanjšuje odvisnost nacionalne ekonomije od težke in predelovalne industrije, ki poleg porabe velikih količin naravnih virov proizvaja tudi enormne količine toplogrednih plinov. Ta trend trenutno ne gre v prid afriškim državam kot pretežno surovinski bazi, a po zagotovilih Xi Jinpinga jih Kitajska ne misli pustiti na cedilu. Preusmeritev na nove razvojne cilje je zmagovita za obe strani, je z milijardami v kovčku prepričeval zbrane voditelje v Johannesburgu konec prejšnjega tedna. de
