Za zdaj je prva žrtev merjenja moči v Siriji med Vladimirjem Putinom in Recepom Tayyipom Erdoganom plinovod Turški tok, ki bi moral po načrtih povezovati črnomorski obali Rusije in Turčije. Ta je bil po propadu projekta Južni tok predviden za ključni dobavni kanal ruskega plina v Turčijo in države Sredozemlja.
Po Južnem propadel še Turški tok
Toda Turčija zaradi spora z Rusijo očitno že spreminja lastno energetsko strategijo. Ankara, ki od Gazproma odkupi za okoli 27 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina na leto, kar predstavlja okoli 60 odstotkov celotne turške porabe, je začela resneje iskati alternative za zmanjšanje energetske odvisnosti od Rusije. Te je očitno našla v Azerbajdžanu in Katarju. S prvim vežejo Turčijo dolgoletne prijateljske vezi, ki jih bosta Erdogan in azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev še okrepila. Pred dnevi sta se tako Ankara kot Baku zavezala k pospešitvi gradnje Transanatolskega plinovoda (TANAP), ki bo Turčiji od leta 2018 naprej omogočal dostop do plina iz kaspijskega bazena. Obenem se je Erdogan s katarskim emirjem Al Thanijem pred dnevi dogovoril o povečanju dobave utekočinjenega naravnega plina (LNG) iz te zalivske države.
Zagotovo drži, da gre vsaj deloma še vedno za račune brez krčmarja. Turčija bo še vsaj nekaj let energetsko tesno vezana na Rusijo. Ne le pri plinu – iz Rusije uvaža tako nafto kot premog, ruska državna družba Rosatom pa na jugu Turčije gradi njeno prvo jedrsko elektrarno. Turški tok je bil do zdaj za Ankaro pomemben za utrditev njene vloge pomembnega energetskega vozlišča EU. Koristil bi tudi Rusiji, ki želi svoj zemeljski plin v odsotnosti drugih trgov dejansko spravi do kupcev, čeprav njegovo ceno že nekaj časa močno znižujejo padajoče povpraševanje in vse večje količine utekočinjenega naravnega plina iz ZDA, Avstralije, Katarja in Irana.
Evropska energetska vojna proti Gazpromu
Toda turške načrte velja presojati v širšem kontekstu energetske vojne. Gazpromu se namreč vse bolj zapleta tudi na drugi fronti – načrtovani gradnji druge cevi plinovoda Severni tok, še enega od obvodov, ki ga je Rusija želela speljati okoli Ukrajine. Temu projektu nasprotuje deset članic EU: Bolgarija, Češka, Poljska, Slovaška, baltske države, Madžarska, Romunija in Grčija. Z izjemo zadnje gre za države iz nekdanje sovjetske interesne sfere. Severnemu toku 2, ki največ koristi prinaša Nemčiji, nasprotujejo tudi zato, ker bo po njihovem dodatno destabiliziral razmere v Ukrajini in to finančno obubožano državo še dodatno osiromašil za dve milijardi dolarjev tranzitnih dajatev. Pri tem jih seveda podpirajo ZDA, ki imajo na dogajanje v Ukrajini velik vpliv.
Slovenija je v zgodbi o energetskem in geostrateškem omejevanju Rusije v dvoumnem položaju. Na eni strani iz največje države sveta, svoje pomembne gospodarske partnerice, še vedno uvozi približno polovico vseh količin zemeljskega plina. Poraba tega energenta v Sloveniji zaradi manjših potreb industrije in učinkovitejše rabe energije v zadnjih letih pada – še leta 2007 je znašala skoraj 1,2 milijarde kubičnih metrov, lani pa le še okoli 800 milijonov. Na drugi strani geografsko leži na koridorju sever–jug, ki ga želijo države višegrajske skupine (Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska) energetsko osamosvojiti od Rusije: ga povezati s plinovodi, te pa z LNG-terminali v Baltiku (Szczecin) in na Jadranu (Krk). Že do konca leta naj bi bili znani tuji vlagatelji, ki bodo pristopili k investiciji v hrvaški terminal. Ta bo po načrtih zgrajen do leta 2019. Istega leta naj bi bil dokončan tudi plinovod Kalce–Jelšane, prek katerega bo plin, prepeljan na Krk, mogoče dobaviti tudi do slovenskega omrežja.
Plina preveč, odločitve bodo geopolitične
»Odločitev o tem terminalu bo geopolitična. Danes se je vprašanje zanesljivosti oskrbe povsem umaknilo vprašanju cene. V Evropi se je zaradi presežkov plina in liberalizacije trga razvila tekma med dobavitelji. Z ekonomskega stališča je terminal v regiji najbolj zanimiv zaradi dobav v Italijo, kjer pa je gospodarska aktivnost nižja kot pred krizo. Za nas je projekt potencialno zanimiv zaradi zagotavljanja dodatnih skladiščnih zmogljivosti in povečanja manevrskega prostora pri trgovanju,« je pojasnil član uprave Petrola Rok Vodnik. Pri tem ni izključil možnosti, da bi Petrol na različne načine pristopil k projektu: bodisi kot sofinancer izvedbene študije bodisi celo v manjšem lastniškem deležu, velikosti enega ali dveh odstotkov. Projekt terminala na Krku je že pred leti skušalo izpeljati podjetje LNG Adria v lasti Eona, Totala in OMV, v katerem je imel enoodstotni delež tudi Geoplin.
Terminal na Krku je »na liniji« z energetskimi usmeritvami EU. Ta si želi vzdolž evropskih obal vzpostaviti niz terminalov, kamor bi tankerji dobavljali utekočinjeni plin za evropske potrošnike. Gradnja te infrastrukture in povezovalnih plinovodov sodi med prednostne načrte Junckerjevega investicijskega načrta za zagon evropskega gospodarstva. To gre močno na roke Američanom, ki bodo prihodnje leto uradno vstopili na evropski trg utekočinjenega naravnega plina. Prve pošiljke plina z druge strani Atlantika bodo najprej prispele v Litvo, kar bo precejšnjo simbolično sporočilo Rusiji. ZDA naj bi do leta 2019 proizvodnjo utekočinjenega naravnega plina povečale na 60 milijonov ton na leto, kar bo pomenilo, da bo ob vse močnejšem nastopu avstralskega utekočinjenega naravnega plina, povečane proizvodnje Katarja in pričakovanega zagona iranske proizvodnje trg še bolj preplavljen z velikimi količinami utekočinjenega plina, zaradi padanja cen pa bi se Rusija utegnila znajti v težavah.
Primož Cirman, Aleš Gaube
