Kdor obrekuje in žali predsednika države, v številnih državah, tudi evropskih, obrekuje in žali državo, zato obrekovalce preganjajo po uradni dolžnosti. Na primer, odgovornemu uredniku kirgiškega spletnega medija Maalymat.kg je sodišče zaradi domnevne žalitve naložilo, da mora predsedniku države plačati kar 24.000 evrov. Zakon, ki je to omogočil, so v Kirgiziji sprejeli maja lani. Novinarji brez uzde menda podivjajo.
Zaplet pri sojenju turškemu novinarju, ki si je drznil primerjati Erdogana z Golumom, mitološkim grdavšem iz trilogije Gospodar prstanov, razkriva vso farsičnost avtoritarnega sprenevedanja pri dušenju svobode medijev. Sodišče je namreč ugotovilo, da ne more objektivno presoditi, ali je novinar žalil predsednika, saj ne ve, kakšen lik je pravzaprav Golum. Da bo sojenje »pošteno«, so odločili, da bo mnenje o tem podala komisija, sestavljena iz dveh akademikov, dveh behaviorističnih psihologov in enega filmskega izvedenca. Ker Golum sovraži svetlobo, se zateka v jame Meglenega gorovja, konča pa v staljeni magmi Gore pogube, se novinarju najbrž ne piše prav dobro. Zlasti če ne najde prstana…
A svobodi govora ne režejo kril samo v avtokratičnih državah, vse bolj ogrožena je tudi v demokratičnih. Število zaprtih, pretepenih, ustrahovanih novinarjev po mednarodnih statistikah narašča tudi v Evropi, in vendar bi najbrž težko našli politika, ki te pravice ne bi z veseljem še malce obrusil, ji vsaj tu in tam nadel en tak majcen nagobčnik. Da bi čuvaji demokracije malo tišje bevskali, medtem ko vlade opravljajo svoje velepomembne posle.
Kajti kako naj vendar človek v miru (o)gradi državo, jo zavaruje pred objokano in polulano islamsko nevarnostjo na mejah, te nebodijihtreba ogreje in nahrani, za povrh pa še dezinficira njihove na smrt nevarne izločke na njivah ob meji, če ti novinarji kar naprej skačejo po glavi. V igri je Prihodnost, ta grozna sedma klika pa nesramno vrta, po koliko je žica, kdo služi z njo, kje natančno jo bodo postavili, zakaj je naenkrat kar normalno, da ljudje ne morejo več k sosedu, če pa še vedno velja prost pretok ljudi, in ali bomo kar pustili, da nesrečna divjad zaradi žice poginja v mukah. Takole za povrh pa še tečnarijo, zakaj da niso pristojni poskrbeli, da bi begunci potrebo opravili civilizirano. Kot da bi te barbare kaj takega zanimalo. Saj veste, počepneš za zeljnato glavo pa je…
V Sloveniji se za zdaj iz poskusov oženja dostopa do informacij javnega značaja in prikrivanja vladnih načrtov urejanja begunskih, azilnih in širših zunanjepolitičnih vprašanj še lahko norčujemo. Do kdaj, je vprašanje. Ne smemo spregledati, da se dostop do informacij oži pod vlado zagovornika človekovih pravic in transparentnosti. Prav Cerarjeva vlada je pripravila novelo zakona o dostopu do informacij javnega značaja, po kateri bi državni organi za posredovanje zahtevanih dokumentov zaračunavali stroške in tako državljanom, novinarjem med njimi, krnili svobodo obveščanja. Nadeli bi jim skratka »en tak majcen nagobčnik«. Le pritisku civilnodružbenih organizacij gre zahvala, da na koncu ni bil sprejet amandma, po katerem bi državni organi poleg materialnih stroškov prosilcem zaračunali še delo. Ne gre spregledati niti, da je minister Mramor gladko zavrnil prošnjo sindikata Sviz, naj jim omogoči vpogled v vladno gradivo, narejeno na podlagi ugotovitev in priporočil strokovnjakov Mednarodnega denarnega sklada, zaradi česar se mora zdaj tudi Sviz postaviti v vrsto in zahtevati te dokumente po postopku, ki ga določa zakon.
Če je odnos oblastnikov do medijev lakmus za stanje demokratičnega duha, potem je treba ugotoviti, da nižje ko gremo po lestvici, bolj smrdi. Brezsramna obračunavanja županov z novinarji v glavnem veljajo za nekakšno lokalno folkloro. Za tovrstne ekscese praviloma ne odgovarjajo, vsaj ne z odstopom. Ko na primer koprski župan Popovič javno žali novinarje – novinarke najraje obklada z abotnimi seksizmi –, niti ne skriva, kaj ga v resnici moti: to, da so si sploh drznili kritizirati njega ali njegov projekt.
»Spoštovani g. Rok Maver, sram naj vas bo!« je v torek na spletni strani v devetminutnem posnetku sporočil novinarju Primorskih novic, ker si je ta drznil komentirati hud poraz koprskega nogometnega kluba, in to v časopisu, katerega solastnica je koprska občina. Ključnega županovega »argumenta« bi bila vesela Tito in Erdogan. »Kvazi novinar« namreč ni »blatil in poniževal« samo njega, Popoviča, ampak »cel šport, vse, sponzorje, trenerje, igralce, starše«… Država, to sem jaz. Kdo je že to rekel?
Popovičev izpad je šolski primer (ne)razumevanja vloge medijev in popolne odsotnosti občutka za dialog. Ob pičlem ali neprimernem odzivu vpletenih in javnosti vodi v nadaljnjo razgradnjo demokratičnih standardov. Da je ta lokalno omejena, je bolj slaba tolažba…
Srbski obrambni minister je pred kratkim novinarki B 92, ki se je sklonila, da ne bi ovirala pogleda snemalcu, navrgel, da je vesel, kadar gredo novinarke tako hitro na kolena. Premier Vučić ga je nemudoma odstavil. Minister si takšnega seksizma v demokratični državi pač ne more privoščiti, je utemeljil svojo odločitev.
