»Mi, gospodje, nismo iz iste zgodbe. Jaz sem novinar, vi ste poslovneži. Vi z našimi časopisi služite denar, mi z vašimi časopisi hočemo povedati resnico in imenovati stvari s pravimi imeni: popu reči pop, bobu bob, kljukastemu križu fašizem, jajčecu uši pa gnida. Ko sem vas navsezadnje vprašal, kakšna bi bila – če je bila odpoved meni iz Slobodne Dalmacije zaradi ‘gnid’ zgolj ‘nespreten poskus rešitve problema’ – ‘spretna rešitev’, ste mi pojasnili, da sem pameten človek in da lahko isto povem na pameten način. Toda to poslušam že vse življenje. Če bi pisal tako, da ne bi pisal nepametno, če ne bi stvari imenoval z njihovimi imeni, če bi bil pameten, bi mi zdaj korporativno komunicirali na povsem drugačen način: jaz bi bil vaš zanesljivi in pametni glavni urednik, ki bi nepametnim kolumnistom po telefonu odpovedoval sodelovanje,« v svoji odpovedi, ki jo je v soboto poslal vodstvu največjega hrvaškega časopisnega založnika Europapress holdingu (EPH), med drugim piše Boris Dežulović, verjetno najbolj brani kolumnist na območju nekdanje Jugoslavije in lanski evropski novinarski nagrajenec za komentar.
Tretje nadaljevanje primera gnide
Zgodba, v kateri je splitska Dalmacija pred tednom dni dobesedno čez noč ostala brez treh zelo branih kolumnistov, je s tem dobila tretje nadaljevanje. Potem ko je vodstvo dnevnika, ki ga – tako kot zagrebški Jutarnji list in tednik Globus – izdaja EPH, najprej samo odslovilo Dežulovića, nato pa sta se iz solidarnosti nadaljnjemu pisanju kolumen za Slobodno Dalmacijo odpovedala še Ante Tomić in Jurica Pavičić, so iz Zagreba zaradi ogorčenja javnosti namreč poskušali odpoved Dežuloviću umakniti. Toda Dežulović, tudi kolumnist Dnevnikovega Objektiva, je ponudbo, naj se vrne na strani Slobodne Dalmacije, v petek zavrnil, dan kasneje pa v celoti prekinil sodelovanje z EPH.
Cena ugleda
»Vam je,« v več kot pet strani dolgem odpovednem pismu še piše Dežulović, »pomemben edino dobiček, vi časopis tiskate le in izključno zaradi denarja. Zame pa obstaja nekaj precej pomembnejših reči; jaz preprosto ne pišem le zaradi plače. Za vas je, recimo, ugled holdinga le eden od donosnih delniških deležev, premično premoženje podjetja, zame pa je ugled vse, kar imam. Vi imate tako poleg ugleda korporacije še njene nepremičnine, zgradbe, stroje, opremo, avtomobile, račune, dividende, zlate kartice in zlate delnice, medtem ko jaz razen ugleda – kakršnega koli že, ampak mojega – na svoje ime v davčni upravi nimam vpisano čisto nič drugega. Zato ste me navsezadnje po tovariški samokritiki tudi poklicali, naj se vrnem v Slobodno Dalmacijo, ker ste verjetno izračunali, da bo škoda zaradi okrnjenega ugleda podjetja večja od prihranka pri sodnih stroških in odškodninah za razne duševno bolne gnide. Da pazite na te reči, ste pokazali tudi, ko ste me zaprosili, naj se ne vrnem nemudoma, ker bi to bilo pogubno za ugled hiše, ki bi v tem primeru – dovolite mi bolj sproščeni ton korporativne komunikacije – ‘pojedla drek’. Namesto tega ste mi ponudili, naj se v Slobodno Dalmacijo vrnem čez mesec dni oziroma naj ‘drek’ – najbrž čez mesec dni že dovolj lačen – pojem sam. /.../ Glede na to, da razen ugleda nimam ničesar, bi to pomenilo, da bi to kosilo moral plačati s preostalim ugledom. Ker pa je to v našem poklicu in naši državi precej devalvirana valuta, bi to pomenilo tudi, da mi na računu ne bi ostal niti kanček ugleda.«
Ali bosta Dežuloviću z odpovedjo celotnega sodelovanja EPH sledila tudi Tomić in Pavičić, še ni znano. Vsekakor ostajata pri odločitvi, da se ne bosta več pojavljala na straneh Slobodne Dalmacije.
