Novinarstvo: Poklic, ki je preživel vse politike

Načela niso zastarela

Namen študija je že petdeset let enak. »Novinarstvo postaja vse bolj zahteven poklic, ki ne zahteva le velike novinarske in tehnične spretnosti, temveč predvsem sposobnost razumevanja in razumljivega podajanja hitro se spreminjajoče in kompleksne panorame svetovnega dogajanja,« sta današnji profesorici z novinarske katedre Karmen Erjavec in Melita Poler Kovačič povzeli Vregove ugotovitve izpred petdesetih let. »Zahtevam lahko zadostijo le tisti novinarji, ki so se resnično temeljito visokošolsko izobrazili, ki imajo specialistično znanje, široko kulturo, novinarsko izurjenost, ki poznajo specifičnosti medijev, ki gojijo visoke etične norme javnega nastopanja in kažejo družbeno odgovornost« Kar je sporočal ustanovitelj študija novinarstva, je aktualno še danes.

Upokojeni Delov novinar Franci Božič, ki se je v študij vpisal povsem med prvimi, že v šestdesetih, pravi, da so bila tista leta »revolucionarna«. Z Grizilovo se spominjata, da so bili profesorji – kot se za novinarstvo spodobi – svobodomiselni, zato so imeli težave z oblastjo. »Politika se v študijski proces sicer neposredno ni vtikala. Stane Dolanc je stanoval v hiši nasproti fakultete, a se ne spomnim, da bi kdaj prestopil prag,« pravi Božič. »Res pa je, da so odstavili in kritizirali veliko naših 'problematičnih' profesorjev – Veljka Rusa, Tineta Hribarja, Staneta Južniča, Nika Toša in celo Zdenka Roterja.«

Pripovedi novinarjev iz prvih desetletij študija novinarstva so optimistične. Za razliko od današnjih razmer, v katerih tudi najbolj perspektivni mladi novinarji težko dosežejo več kot nekaj sto evrov mesečnega honorarja, so nekoč študente novinarstva čakala odprta vrata. »Kadrovsko štipendijo in povabilo v redakcijo sem dobila že v prvem letniku,« se spominja Grizilova. »Med študijem si si lahko po mili volji izbiral honorarna dela in mimogrede zaslužil povprečno plačo. Kot Delovemu honorarnemu sodelavcu mi je profesor predmeta Radio in glavni urednik Radia Slovenija Milan Merčun ponudil štipendijo kar med učno uro,« pravi Božič. Takšna povabila so danes za študente nepredstavljiva.

Obrat v nekaj letih

»Ko sem v drugem letniku študija na FDV začela tipati medije, sem na vsako prošnjo za delo še dobila odgovor. Iz večine medijskih hiš so me tudi povabili na razgovor. Ko pa sem diplomirala in začela iskati službo, je bilo že vse drugače,« pripoveduje Dnevnikova novinarka, devetindvajsetletna Barbara Smajila, ki se je na fakulteto vpisala leta 2004. »Po diplomi odgovora nisem prejela tako rekoč od nikjer več, in to kljub dejstvu, da sem imela bistveno več izkušenj kot na začetku študija. V nekaj letih so se razmere povsem spremenile.« Pred prihodom na Dnevnik je sodelovala s Primorskimi novicami in portalom 24 ur.

Nad študijem pred desetletjem sicer ni bila navdušena. »Program je bil zastarel. Učili smo se o definicijah, ki so nastale v 70. letih. Nismo se pogovarjali o prihodnosti novinarstva in o ključni temi, ki zaznamuje sodobno novinarstvo – digitalizaciji in spletnem novinarstvu.« Generacija Barbare Smajila je v slovenskih medijih našla honorarno delo predvsem na oddelkih, ki pripravljajo novice za spletne strani. Do danes so na katedri za novinarstvo sicer že okrepili tudi to področje, med drugim s posebnim predmetom Spletno novinarstvo.

Tehnološke in družbene spremembe so na študij vplivale vseh petdeset let. »Stari sistemi niso več veljali, novi pa še niso bili vzpostavljeni,« se nekdanja voditeljica televizijskega Dnevnika Simona Rakuša spominja študija novinarstva v devetdesetih. Ko govori o študentskih letih, uporablja zapleteno besedno zvezo »generacija velike konceptualne zmede«. »Sociologijo smo na primer študirali po starih knjigah, povedali pa so nam, katera poglavja moramo izpustiti,« je opisala ideološko prelomnico, na kateri je novinarstvo stalo po osamosvojitvi. »Jezik, ki so ga uporabljali profesorji, je bil nerazumljiv verjetno tudi njim samim.« Rakuševa se je v karieri sprehodila od časopisa Večer na Pop TV ter nato na javno televizijo, kjer so jo tudi redno zaposlili. Pozneje je delala pri časopisu Dnevnik, nato je novinarstvo zapustila in postala podjetnica.

Zlata generacija

Naši sogovorniki se strinjajo, da v ekonomskem smislu novinarstvo težjih časov kot danes še ni doživelo. »Mladih novinarjev, honorarcev, medijske hiše sploh več ne zaposlujejo,« opozarja Sonja Grizila. »Za majhne honorarje so prisiljeni tako veliko delati, da tega normalen um več ne zmore. Tehnologija je novinarjem danes res v pomoč, a požrešnost in nerazumevanje lastnikov medijev presega vse, kar smo doslej poznali.«

V zgodovinskem smislu pa so bili temelji novinarstva na največji preizkušnji v osemdesetih, ko se je »podiral« stari in se je vzpostavljal novi družbeni red. Tedaj so se ostrila novinarska peresa, ki so ostra še danes. »V naši generaciji je bilo veliko študentov novinarstva, ki jim je kasneje uspelo,« pravi Igor E. Bergant, študent v osemdesetih, danes televizijski voditelj in ambasador študija novinarstva na FDV. V »njegovem« času so mladi novinarji lažje dosegli veljavo kot danes, saj so uredniki spodbujali njihovo kreativnost. »Danes pa diplomirane kolege v redakcijah posadijo na delovna mesta, kjer opravljajo rutinska novinarska opravila. Na tak način se ne morejo razviti. Mi smo dela, ki so najnižje na novinarski 'prehranjevalni lestvici', opravili že med študijem in smo se po diplomi lahko začeli vzpenjati skozi institucije.« Bergant opozarja, da kriza, v katero je zašla medijska industrija, mlajšo generacijo novinarjev »ubija«. »Zato bi morala sedanja generacija študentov izkoristiti vsaj možnosti, ki jih ponuja fakulteta,« pravi. »Nekoč je bila Tribuna na FDV prodoren študentski časopis, ki je dosegel tudi širšo družbeno veljavo. Danes takšnega medija na fakulteti ni. Res pa je, da se po mojih informacijah trudijo, da bi ponovno nastal.« Petdeset let študija novinarstva bodo danes svečano proslavili v veliki dvorani Fakultete za družbene vede.