(Ken Follett: Stoletje, 3. knjiga)
Kaj imamo kriminalisti skupnega z bližajočim se referendumom o (ne)uveljavitvi zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih? Imamo predvsem vedenje o trpljenju mnogih otrok, žrtev fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja v tako imenovanih normalnih oziroma idealnih družinah. Saj za otroke gre, pravijo nasprotniki spremembe zakona! Ob tem me misli zanesejo v turobno novembrsko petkovo popoldne daljnega leta 1979, ko sva s kolegom kot dežurna kriminalista nemo in zgroženo stala pod najvišjim gorenjskim mostom Peračica ter iz idiličnega, 20 centimetrov globokega potočka pobrala zmrznjeni trupelci dveh deklic, starih 3 in 5 let. Starih prav toliko, kot sta bili takrat stari najini hčeri. Zato sva ju, preden sva ju previdno odložila v krsto, nežno pogladila po mokrih laseh in jima obrisala strjeno kri, ki se jima je pocedila iz noskov. Poleg vode je na bregu ležalo truplo njune mamice. Prvič se mi je zgodilo, da v svoj blok zaradi tresoče roke nisem mogel napisati prav veliko besed, ki jih zahteva protokol o pisanju zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja. Kaj se je takrat zgodilo? Nikoli pojasnjeni družinski nesporazumi so mater pripeljali do usodne odločitve: v ponedeljek zvečer se je s hčerama odpeljala z avtobusom od doma do Brezij, od tam peš nadaljevala pot ob glavni gorenjski cesti in se ustavila na mostu, ki prečka 70-metrsko globino. Kaj se je takrat dogajalo v njeni glavi, nismo nikoli izvedeli. Najprej je čez ograjo v globino vrgla hčeri, nato pa še sebe. V petek smo jih našli, dan prej pa se je mož oziroma oče doma obesil. Tako je odšla vsa družina. Takšna »idealna družina« moškega, ženske in otrok, ki jo glorificirajo nasprotniki zakona, ki bo dovoljeval izenačitev družinskih pravic tudi istospolnim osebam.
Danes nam v tem odtujenem svetu ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z nasiljem v družinah. Ob tem je popolnoma odveč sataniziranje faktično že zdaj obstoječih homoseksualnih družin. Vse, kar sem kot dolgoletni kriminalist opažal pri družinskem nasilju, je bilo to, da vzgoja in trpinčenje otrok največkrat nista bila v nobeni povezavi z materialnim blagostanjem, stopnjo izobrazbe ali spolno usmerjenostjo. Največje podlosti in dobesedno svinjarije so se dogajale v okviru heteroseksualnih družin, ki otrok niso obvarovale ne pedofilskih, ne fizičnih in ne psihičnih maltretiranj. Na take disfunkcionalne družine so se vsaj pri spolnih zlorabah otrok lepili tudi razni strici in dedki, ki so zaključevali peklenski krog otroških nočnih mor. Svoja dejanja so si mnogi lajšali tudi s spovedjo v cerkvi, ko so vest in spoved dojemali kot pranje svojega avta.
Nasprotniki zakona streljajo z močnimi stavki: grozi nam uničenje družine, to ni naravno, starim staršem bodo homoseksualci pobirali vnuke, zdaj bodo pedofili dobili svoje pravice, vrstili se bodo samomori otrok, otroke že v vrtcih oblačijo v oblačila drugega spola… Besede, ki z realnim in pričakovanim življenjem nimajo ničesar skupnega in ki jih pogosto izrekajo osebe, ki so se odlično naučile klovnovske vloge strankarskih in cerkvenih papagajev. Izjave nekaterih akterjev v kampanji so brez empatije in vpogleda v realni svet zapletenih družbenih odnosov. Mnogi med njimi se zavzemajo za red in disciplino. So zoper vsakogar in zoper vse, kar bi utegnilo prizadeti njihove predstave o redu in normalnosti. Do homoseksualcev in drugih »spolnih iztirjencev« ne kažejo razumevanja. Če bi bilo po njihovem, bi jih z veseljem vtaknili pod ključ in z njimi vred vse časopisne mazače in lažne preroke – da bi končno vladala red in mir. Kirstov literarni kriminalistični komisar Braun je dejal: »Kaj je zločinsko, določajo samo veljavni zakoni – zoper poneumljanje ljudstva, kakor ste to dobro označili, jih žal ni.« Zato se v spopadu različnih mnenj zlorablja nepotešeno hrepenenje velikega dela prebivalstva po simbolih moralne trdnosti. Predvsem pri nevednih, kajti bolj so nevedni, trdnejša so njihova prepričanja.
Že v času javnih debat o propadlem družinskem zakoniku je nekdo izjavil, da pozna samo dve vrsti družin: srečne in nesrečne. V mnogih letih kriminalističnega preiskovanja smo prav slednjih videli preveč. Zato je pogrom nad (bodočimi) istospolnimi družinami, namesto resnih znanstvenih razprav, podkrepljen le z nekakšnimi brambovskimi in rodoljubnimi čustvi in vodi le v nadaljnjo delitev družbenih skupin, posledično pa v vedno večje sovraštvo do drugačnih. Kdo bo naslednji na vrsti? Kar pomnim, sem bil vselej le kriminalist, zavezan pravu in pravičnosti. Kot tak sem videl dosti trupel in trpinčenih otrok ter žensk – in edina misel ob teh rečeh mi je bila: kdo je to storil? Vse življenje sem iskal morilce, nasilnike in plenilce tujega premoženja, ne da bi pri tem pokazal trohico tako imenovanih rodoljubnih čustev. Ob takih ekscesnih dogodkih sem lahko le ugotavljal, da življenje ni nič drugega kot smrad, le da nekateri smrdijo bolj fino. Tudi tisti, ki bi morali skrbeti za varnost in vzgojo otrok, pa jih je njihov nenaravni način življenja, ozaljšan s svetimi oblačili, pripeljal v hude skušnjave in so se spozabili nad mnogimi otroki. Juan G. Jurado je v romanu Božji vohun opisal primer otroka, ki ga je spolno zlorabil katoliški župnik. Kardinal je otrokovi materi napisal tako pismo: »Naša mati Cerkev je že dovolj trpela zaradi zlih obrekovanj, zaradi medijskega Satana. Zaradi naše male skupnosti in vašega sina ter za vaše osebno dobro se pretvarjajmo, kot da se ni nič zgodilo.«
Pred odločanjem na referendumu se nič ne pretvarjajmo. Obe strani naj pošteno navedeta vse argumente za in proti, ne pa da se apriorno in brez dokazov sejejo strahovi in slikajo namišljene pošasti. Prave pošasti v obliki pedofilov, nasilnikov, posiljevalcev in drugih psihopatov še vedno največkrat domujejo v glorificiranih klasičnih družinah. Zato nam uveljavitev zakona ne bo prinesla nobenih novih travm za naše otroke, nasprotno, nekateri (redki) otroci bodo lahko (ne pa nujno) našli svoj prijazen in varen prostor pod soncem. Priznajmo si različnost in ne izkrivljajmo družbene stvarnosti. Zato seksajmo s partnerji, ki jih imamo radi, in prizadevajmo si za srečo svojih in tujih otrok.
Jakob Demšar, predsednik Društva kriminalistov Slovenije
