Naslednji stavek vsebuje toliko zanikanj (slovničnih in vsebinskih), da ga je težje razvozlati: »Četrte alineje drugega odstavka 90. člena ustave ni mogoče razlagati tako, da referenduma ni dopustno razpisati v primerih, ko zakonodajalec sprejme zakonsko ureditev, s katero sicer posredno, prek njenih refleksnih učinkov na druga pravna področja, odpravlja protiustavnost, ki jo je že ugotovilo ustavno sodišče ali ESČP.« Stavek razumem tako, da zakon, ki zgolj posredno odpravlja protiustavnost, ni nad referendumom. Protiustavnost, ki jo posredno odpravlja novela zakona, pa menda obsega le pravico do dedovanja po partnerju.
ESČP državam ni zapovedalo, kako naj uredijo področje istospolnih zvez, in sicer z argumentom, da so pri pojmu zakonske zveze velike socialne in kulturne razlike, zato je treba obliko istospolnih zvez prepustiti državam. Visoka stopnja soglasja obstaja le o tem, da bi istospolne zveze legalizirali, kar implicira tudi priznanje njihovih družin. Je pa velika razlika, kako bi to napravili na zahodu in severu Unije in kako na vzhodu in jugu, pa še znotraj teh geografskih položajev najdemo razlike. ESČP zato ni oblikovalo pravila, temveč je zgolj podprlo proces vključevanja, ki v različnih družbenih razmerah poteka na različne načine.
Ustavno sodišče nekako ponavlja to stališče ESČP. Namesto da bi proučilo materijo in pogledalo, kako zadeva stoji v slovenskem pravnem sistemu, je po najkrajši poti preložilo odločitev na ljudi. Pa vendar ima njegova sodba tudi vsebinsko plat. Ustavno sodišče ima svoje implicitne preference. Prvič, v nasprotju s sklepom ESČP tu ne najdemo nobene podpore procesu vključevanja. Drugič, v sodbo so vključeni argumenti pritožnikov čez sklep državnega zbora o zavrnitvi referenduma, se pravi, da je ustavno sodišče te argumente sprejelo in podprlo. Nasprotnih argumentov kakor da ni ali pa so neveljavni. Ustavno sodišče se ni spuščalo v to, da ustava prepoveduje diskriminacijo po »osebnih okoliščinah«, kar naj bi, kot so zatrjevali pisci poosamosvojitvene ustave, pokrilo tudi spolno usmerjenost (mogoče jo je v resnici bolj prikrilo). Spreten pravnik bi lahko tudi tu ugovarjal: novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne odpravlja diskriminacije, saj diskriminacije sploh ni. Nikomur ni kratena pravica do zakonske zveze po njeni sedanji definiciji, torej z osebo drugega spola. Spolna usmerjenost in zakonska zveza sta različni pravni področji. Istospolna usmerjenost zakonca je dober razlog za ločitev, ne onemogoči pa predhodne poroke (z osebo drugega spola) in njenih pravnih posledic. Ergo, ni diskriminacije.
Pravniški cinizem gor ali dol, ustavno sodišče je prepustilo vprašanje ljudski volji. To samo po sebi ni nič nenavadnega. Tudi v ZDA je vrhovno sodišče sprejelo prelomno sodbo šele, ko je prevladalo javno mnenje za izenačitev. Na naše meritve javnega mnenja se ne moremo preveč zanašati – deloma ker so odvisne od tega, kdo jih izvaja, deloma ker v tako majhni populaciji skoraj vsak glas spremeni sliko in je verjetnost napake velika –, vendar ob sicer visoki podpori legalizaciji dokaj konsistentno prevladuje stališče proti izenačitvi. Razmerje je približno tako, kot je (po učinku) o izenačitvi glasovalo ustavno sodišče: štirje za, pet proti.
Tudi to ni kakšno presenečenje. Proti izenačitvi je vsa konservativna politika z RKC na čelu. Katoliška desnica pri težjih družbenih vprašanjih kakor da izgubi tla, se radikalizira in postane podobna svojemu hudiču. Kampanja je hkrati magnet za različne intelektualno nevzdržne, mračnjaške politične pozicije, ob katerih dobimo vtis, da se ti ljudje niso naučili ničesar ne v šoli ne iz svojih izkušenj. Njihovi voditelji se predstavljajo kot moralna instanca, medtem ko njihova kampanja temelji na lažeh in zastraševanju. Slednje je razpoznavni znak skrajne desnice; ni težko opaziti, da po duhu prav ta vodi igro. Sovražni govor se širi kot požar v globalnem gozdu (kmalu puščavi) in je vse bolj primitiven. Ves svet lahko spremlja ameriško predvolilno tekmo in grozljive nastope konservativnih kandidatov za nominacijo. Kmalu ne bo več bistvene razlike med zahodno konservativno retoriko in retoriko Islamske države.
Kdor bi hotel v ozadju videti boj med civilizacijami, je očitno v zmoti. To je boj znotraj ene in iste civilizacije. »Razlike med državami«, ki jih omenja ESČP, se diskretno nanašajo na boj, ki poteka znotraj držav. Pri nas ta sestoji v glavnem iz tega, da desni blok ovira proces vključevanja. Drugače povedano: gre za boj desnega bloka proti vsem drugim. Na referendumu bomo zato glasovali za civilizacijo v lastni državi – za vključujočo, socialno občutljivo družbo. Ali pa proti. Ta referendum bo potihem o marsičem, zlasti pa bo pokazal, koliko dejanske moči ima desni blok. Prišel je v času, ko ne bi moglo biti bolj jasno, da je prihodnost ali socialna država ali barbarstvo.
