Če bo zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih obveljal, razlagajo v koaliciji Za otroke gre!, bodo pristojni organi v šolski kurikul uvedli vrsto različnih oblik spolne vzgoje – lezbično, homoseksualno, biseksualno, transseksualno in druge. Poleg tega naj bi šolarje po novem poučevali, kako naj si spremenijo spol, učiteljem, ki imajo drugačna prepričanja, pa naj bi omejili svobodo delovanja in svobodo govora.
Prav nič od tega ne drži; omenjene trditve so ali neresnične ali polresnične, vse po vrsti pa zavajajoče, poudarjajo na Zavodu RS za šolstvo in na ljubljanski pedagoški fakulteti. Omenjeni zakon v šolo namreč neposredno ne uvaja prav nikakršnih sprememb.
Pouk mora biti pluralističen in kritičen
Zakonska novela prav nikjer ne govori o tem, kako naj v vrtcu ali šoli poteka pouk o družinski skupnosti, spolnosti in podobno, je jasen dr. Janez Krek, profesor za filozofijo edukacije in dekan Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Izjave, da zakon v šole in vrtce uvaja (druge) oblike spolne vzgoje, »zato nimajo prav nikakršne zveze z resničnostjo«. Enako nesmiselno je, dodaja, v tem kontekstu omenjati idejo o »soglasju staršev«, ki da naj bi imeli pravico svoje otroke umakniti od »spolnega pouka« v šoli, kajti kot rečeno, zakon se s tem sploh ne ukvarja.
Ne glede na povedano pa je na mestu vprašanje, ali imajo starši pravico zahtevati, da se njihovega otroka v šoli ne poučuje o temah, o katerih v družbi ne obstaja soglasje, denimo o spolnosti, o različnih družinah, o abortusu... A tudi odgovor na to vprašanje je jasen, pri nas in v Evropi, meni Krek. Evropsko sodišče za človekove pravice je že večkrat razsodilo, da spoštovanje človekovih pravic od javne šole ne zahteva, da bi se morala izogniti obravnavi tem, glede katerih v družbi obstajajo razlike v prepričanjih in vrednotah. Država mora zagotoviti le, da so teme obravnavane na objektiven, kritičen in pluralističen način ter da se v javni šoli odpravi vse, kar bi lahko vodilo v indoktrinacijo. »Šola mora posredovati znanje, ki je utemeljeno na dejstvih in znanstvenih spoznanjih, ter spoštovati pluralizem vrednot in prepričanj pri pouku. To je ključno,« opozarja Krek.
Kaj to pomeni v praksi
To v praksi pomeni, da »učitelj učencem ne sme vsiljevati in od njih zahtevati identifikacije s stališči, o katerih imajo ljudje različna prepričanja. Razlike je treba v šoli jasno izraziti in učencem omogočiti, da si v skladu s svojo starostjo o njih pridobijo znanje in znajo razsojati z argumenti.« Če javna šola sledi tem načelom, z obravnavo spornih vsebin ne krši pravice staršev do vzgoje otrok v skladu z lastnimi religioznimi ali filozofskimi nazori, je prepričan dr. Krek.
Homoseksualnost še (vedno) tabu
Podobno meni tudi direktor Zavoda RS za šolstvo Vinko Logaj. »Če je pouk skladen s splošnimi načeli vzgoje in izobraževanja – ta temeljijo na konceptu človekovih pravic, torej enakosti, nediskriminaciji, strpnosti... – in s cilji, ki izvirajo iz teh načel, starši nimajo pravice otrokom onemogočati obiskovanja pouka.« Če menijo, da se šola teh načel in ciljev, zapisanih v šolskih zakonih, ne drži, se lahko obrnejo tudi na šolsko inšpekcijo.
Direktor zavoda ob tem poudarja, da homoseksualnost kot tema v šolskih programih in učbenikih ni prisotna. Tovrstna vprašanja učitelji obravnavajo le v okviru tako imenovanih kroskurikularnih vsebin, se pravi pri razrednih urah, v okviru različnih aktivnosti, delavnic za starše in otroke... »In prav je tako, saj je šola tudi vzgojna ustanova,« dodaja Logaj, ki sicer meni, da bi morali te vsebine trdneje vpeti v kurikul.
Da je šola tako mačehovska do obravnave istospolnosti, je po mnenju mnogih strokovnjakov posledica še vedno prisotne tabuizacije tovrstnih tem. V edinem priročniku zavoda za šolstvo, ki naj bi učiteljem pomagal pri obravnavi vprašanj, ki zadevajo spolnost (Varna izbira za odgovorno spolnost, 2005), nista na primer omenjena ne aids ne istospolna usmerjenost.
Logaj tudi opozarja, da nasprotniki novele zavajajo, ko razlagajo, kaj (spornega) piše v posameznih učbenikih. Knjige, ki jih navajajo na soočenjih, namreč niso učbeniki, saj jih ni potrdil pristojni strokovni svet. Ta to stori na podlagi ustaljenih postopkov, potrebna je tudi pozitivna strokovna recenzija.
Glavno vodilo: Ne diskriminiraj!
Včasih se zadeve, ki so razmeroma jasne na papirju, zapletejo v praksi, zato smo sogovornikoma zastavili konkretno vprašanje: kako naj ravna učitelj, na katerega se obrne 15-letni učenec v stiski zaradi dilem, povezanih s spolno identiteto?
»Učitelj mora ravnati v skladu s pedagoškimi zavezami in cilji, to pa pomeni, da mora prisluhniti učencu in ga zaščititi, če je žrtev diskriminacije. Lahko izrazi tudi svoje osebno stališče, a pri tem se mora vzdržati tistih stališč, ki bi lahko pomenila diskriminacijo,« meni Logaj. Krek pa odgovarja takole: »Če se želi učenec z učiteljem pogovoriti o svoji spolni usmerjenosti, je očitno, da mu zaupa. Dijak s tem učitelja postavi v poseben položaj. Kot tak mu lahko kaj pojasni, izhajajoč iz svojega znanja, lahko mu z dialogom pomaga pri refleksiji situacije.« Oba sogovornika soglašata, da bi učitelj, ki bi se o istospolni usmerjenosti izrazil zaničljivo ali bi jo obravnaval kot osebnostno motnjo, kršil pedagoška načela, ki veljajo v javni šoli.
Zavajajoče trditve v letaku koalicije Za otroke gre!
