Za Sirce in njihove sopotnike je bila Evropa trdnjava, ki je ljubosumno stražila svoje zunanje meje. Hkrati pa je svoje meje fantazijsko širila in burkala domišljijo daleč stran od svojega središča. Posameznik, ki se je tja odpravil z letalom, je doživel presenečenje. Če so ga sploh pustili na letalo, so ga na cilju aretirali in poslali nazaj. Če je računal na pieteto in je s seboj odpeljal celo družino, so ga upočasnili. Na cilju pa so ugotovili, da je prišel na napačen kraj, in so ga vrnili na izhodiščno točko.
Sirci so začeli računati, v čem je problem. V Damasku je bila pred vojno zelo dobra fakulteta za matematične vede in odlična fakulteta za arhitekturo. Z matematiko tam nikoli niso imeli težav, algebro so v enajstem stoletju razvili v sosednjem Bagdadu. Al đebr, kakor so v arabščini poimenovali osrednjo matematično disciplino, pomeni združitev razbitih delov. Prav to pa so želeli narediti Sirci. Združiti tisto, kar je vojna razbila. Hitro so prišli do sklepa, da je za to potrebna matematika velikih števil. Če je množica dovolj velika, zanjo ne veljajo isti zakoni kot za posameznike. Če je posameznikov dovolj veliko, postane njihova vsota tako meglena, da posameznikov v njej ni opaziti.
Begunci so zares sijajni matematiki. Vsakega posebej nobena od evropskih držav ni hotela, če pa jih je bilo dovolj skupaj, so brez posebnih težav prišli v Nemčijo.
Na različnih koncih Evrope pa so se začeli vpraševati, ali jim je ideja, da več ko nas je, prej bomo na cilju, sploh še všeč. Evropejci, ki so s 550 milijoni prebivalcev celine tudi veliko število, so se začeli zares čudno obnašati. Pol milijona v primerjavi s pol milijarde ni tako zelo veliko. Pa vendar so Evropejci začeli ravnati kot majhna skupnost, ki jo bo tisočkrat manjša skupina popolnoma preplavila. Odzvali so se, kot da ne znajo šteti. To je razumljivo, ker je bil to z evropskega izhodišča problem za kvantno mehaniko, kjer gre hkrati za valovanje in delec. Če posamezniku znamo določiti hitrost, ne vemo, kje je, če vemo, kje je, ne vemo, kako hitro se giblje, in podobne skrivnosti iz teorije beguncev. Praksa je bila preprostejša.
Slovenci so bili popolnoma prestrašeni zaradi neskončnega vala ljudi, ki prihaja v Slovenijo, vendar so jih šteli samo na prihodu kot val. Kot delci so bili čez šest ur že nekje čisto drugje, v državi pa v vsem času ni ostalo več kot petdeset ljudi, ki so jih razumeli kot neskončno število. V dobro Slovencem je treba šteti, da smo računali z neznankami, v tem pa se slabo znajdemo. »Manj nas je, prej bomo na cilju,« se je v vzdušju popolne paranoje pokazala kot lepa evropska rešitev.
Slovenija je s takšnim obnašanjem namreč ponovno popolnoma sinhronizirana z najsodobnejšo evropsko politično prakso. »Manj nas je, prej bomo na cilju,« je novo politično vodilo, ki je skoraj neopazno zamenjalo prejšnje evropske direktive.
Spremembo linije je bilo opaziti že pred leti ob diskusijah o vstopu Turčije v EU. Edini razumljiv argument proti je bil, da je Turkov preveč. Ob grških finančnih težavah je postalo očitno, da je prišlo do zamenjave evropskih principov delovanja. Grčijo so v Bruslju obravnavali kot državo, brez katere bi bila EU bistveno lepša in razumnejša združba. Skoraj se je zdelo, da s paralelno izključitvijo Turčije in Grčije Evropa veliko pridobi. Velika Britanija je hkrati zatem začela resno razmišljati, ali se ji zares splača biti del celine, ki se je začela ukvarjati samo z notranjimi problemi in ne kaže nobenega talenta za razkazovanje imperialne moči. Urejena država s svojim denarjem in neprehodno pomorsko mejo si je vzela nekaj let za razmislek, odločila pa bo na referendumu. Do takrat je samo pogojno članica EU. Pogoje pa hoče postavljati sama.
Štiri države Višegrajske skupine so hitro ugotovile, da so se časi spremenili, in so začele graditi svojo manjšo skupnost, ki je precej bolj obvladljiva. Velika števila so zamenjale z nacionalizmom, ki se je izkazal za sijajen organizacijski princip. Višegrajske države so v EU prvič zares opazili, ko so se uprle kvotam za begunce in oblikovale svojo zunanjo politiko znotraj notranjih evropskih meja. Kar velja za EU, ne velja nujno za območje Višegrada. Na zasedanjih evropskih ministrov nastopijo ločeno z vnaprej pripravljenimi stališči in hkrati zagovarjajo oba evropska principa. Do cilja poskušajo priti hitreje tako, da je njih več, vseh skupaj pa manj. Deluje.
Države članice tiste prave Evropske unije iz osemdesetih let prejšnjega stoletja so tudi prišle do sklepa, da so teorijo velikih števil izrabile do njenih skrajnih možnosti. Ideja premaknitve schengenskih meja v notranjost Evrope se je pokazala kot skrajno privlačna. Evropska unija tako postane hkrati velika celina, ki sprejme vse, in majhna skupina držav, ki zavrne vse, kar škodi njenim interesom.
Slovenija je v veliki želji, da bi ustregla vsem, našla genialno rešitev. Brani staro schengensko mejo in enotnost Evropske unije z bodečo žico in je z njo hkrati ločila Hrvaško od Evrope. Pot je znana. Določiti je treba samo še njen cilj.
