Moj povratek je načrtovan čez približno tri tedne in res že komaj čakam prve obračune, saj je bil čas, ki sem ga preživel brez treningov in tekem, zagotovo najtežji v moji dozdajšnji karieri.
Kaj je bilo pravzaprav narobe z ramo, da ste potrebovali operacijo?Šlo je za ponovitev izpaha rame, za kar profesionalni športnik obvezno potrebuje operacijo.
Rehabilitacija je potekala dlje od pričakovanj, saj je bilo sprva rečeno, da boste odsotni štiri mesece. Kje se je zapletlo?Ko sem se po poškodbi iz Beograda vrnil v Slovenijo, sem takoj stopil v kontakt z dr. Markom Macuro in dr. Brankom Cvetičaninom, ki sta tudi zdravnika v članski reprezentanci. Za operativni poseg sta mi priporočila slovenskega strokovnjaka dr. Borisa Poberaja. Že na prvem pregledu pri njem sem zvedel, da bo moja rehabilitacija trajala najmanj pol leta. Informacija me je šokirala. Po posegu sem delal vse, da bi se hitreje vrnil, a človeško telo žal ni sestavljeno tako, da bi lahko z vajami hitreje celil rane. V takem primeru je enostavno potreben čas.
Prvič v karieri ste zaradi poškodbe počivali več mesecev. Predvidevam, da psihološko kaj takega ni ravno najlažje prestati?Najtežje mi je bilo po operaciji, saj sem šele takrat dokončno dojel, da me je poškodba za dalj časa oddaljila od igrišč. Srečo sem imel, da sem bil doma in da imam poleg sebe ljudi, na katere se lahko zanesem. Prav oni so mi vse skupaj zelo olajšali. Vsak, ki je prestal kaj podobnega, ve, da rehabilitacija ni počitek, ampak še veliko bolj disciplinirana in zavzeta vadba kot igranje košarke. Verjemite, da je veliko lažje teči, metati in igrati obrambo, kot vračati operirano roko na še močnejšo raven, kot je bila.
V vaši odsotnosti se je v Partizanu marsikaj spremenilo. Vas je vmes kdaj prijelo, da bi zamenjali klub?Spremenile so se le stvari, ki niso pomembne za igralca. Nam je namreč še naprej omogočen vrhunski trening in vsi pogoji, da napredujemo. Tako sem lahko tudi sam vso pozornost usmeril le v rehabilitacijo.
Kako ste se ujeli z novim trenerjem Petrom Božićem?Pera je trener, za katerega sem prepričan, da mi bo zelo odgovarjal. Ima močan karakter, veliko energije in je človek, ki teži k dobremu delu in ki nikoli ne obupa. Veliko je preigral in ima ogromno izkušenj. Prepričan sem, da se bom pod njegovim vodstvom dobro znašel.
Navijači situacije, v kateri se je Partizan znašel, niso vajeni. Kljub temu jih na tekme lige ABA še vedno hodi med 4000 in 5000. To vam zagotovo veliko pomeni?Ljubezen, ki se jo da čutiti od ljudi, ki hodijo na tekme in nas spodbujajo, je neopisljiva. To je nekaj, kar se je gradilo skozi čas in je plod dobrih iger in lepih trenutkov v Partizanu. Pokazali so, da se lahko vedno zanesemo na njih. Letos, ko je najslabša sezona, navijanje ni padlo, ampak je še močnejše. Grobari so posebni navijači. Prej kot k zmagi težijo k agresivni in nepopustljivi igri. Želijo videti energijo in da igralec pusti srce in »jajca« na parketu. Zmaga je za njih bonus. Zaradi tega so gotovo najboljši navijači na svetu.
So v vodstvu kluba kaj povedali, koliko časa naj bi trajal proces novega grajenja ekipe, ki bo sposobna posegati po lovorikah?O načrtih kluba na dolgi rok ne vem kaj dosti. Kot igralec vam lahko povem samo načrt v letošnji sezoni, in to je, da damo vse od sebe in se na vsaki tekmi bojujemo za zmago. Se pa za prihodnost Partizana ni treba bati. Upam si trditi, da bo klub, kot bi mignil, znova na vrhu.
Zaradi poškodbe ste izpustili tudi reprezentančno akcijo. Ker vam državni dres ogromno pomeni, je bil to verjetno še dodatni udarec?Tako kot igranje za Partizan sem pogrešal tudi igranje za Slovenijo. Letos sem imel prvo poletje brez reprezentančne akcije v karieri in lahko vam povem, da sem reprezentanco in fante res pogrešal. Še toliko bolj, ker so se tekme skupinskega dela igrale v Zagrebu. Vesel sem, ker so Slovenci znova ustvarili nepozabno vzdušje in je moštvo igralo dobro, čeprav je na začetku malo kdo verjel v to. Lahko samo rečem to, kar bi moral vsak, ki jih je gledal – vsaka čast in upam, da se že naslednje leto vidimo.
