Še vedno podoživljam in počasi dojemam, da je vse skupaj tudi resnica. Vložil sem veliko truda, ki je po dolgem času znova poplačan. Sem presrečen, na svoji športni poti sem premaknil osebnostni mejnik. V prvi rundi se mi je zgodila psihična drama, uspelo se mi je zbrati, pozabiti na hendikep in nadaljevati borbo brez izmenjave ekstremnih udarcev, čeprav je bil načrt sprva drugačen. Moja levica je opravila dobro nalogo, od sebe sem dal svoj psihični maksimum. Tekmec je prehitro izgubil živce, mnogi njegovi udarci, izvedeni na moč, pa so šli v prazno.
O dogajanju v prvi rundi, ko je ob trku z glavo tekmeca staknil poškodbo očesa.Sodnika sem takoj po koncu prve runde želel opozoriti, da ne bi bilo nič spornega v primeru, če borbe ne bi mogel nadaljevati. Udarec ni bil narejen z roko, temveč z glavo. Težko delam primerjavo s podobnim dogodkom septembra 2011 onkraj luže. Seveda mi ni bilo lahko, adrenalin je prišel do očesa, zato je bil tudi vid zelo slab. Na koncu se je izteklo super, zmaga je zelo pomembna.
O tem, kakšno vlogo so odigrali navijači.Neverjetna energija v dvorani me je nosila in mi dajala zalet vedno znova. Uspelo mi je ostati trezen in na inteligenten način zaključiti borbo sebi v prid.
O peti rundi, v kateri je bil tekmec na robu nokavta.Ponovila se je zgodba, ko se ti zdi, da bi do nokavta lahko prišlo, a si zmeraj malo prekratek. To je pomembno tudi pri nogometu, ko je igralec sam pred golom, a gola ne da. Seveda bi z velikim veseljem dvoboj predčasno zaključil. Na koncu se je potrdilo, da kjer je volja, je tudi pot. Smo pa imeli taktiko za vsako rundo zastavljeno posebej, saj si nismo želeli, da nas tekmec prečita. Čeprav je moja leva roka dobro delovala, nismo želeli vse staviti zgolj na udarce z njo. Igrali smo šahovsko igro in spreminjali strategijo.
O tekmecu Saši Jengojanu.Je še za nekaj stopenj boljši boksar, kot je to lahko na dvoboju z mano pokazal. Pokazal je, da je trd borec, ki udarja močno. Brez sreče in izkušenj pa v boksu seveda ne gre. Bil je velik zalogaj, borbo pa je izgubljal pri gibanju nog, dokončno ga je zlomilo, ko sem mu v peti rundi načel obraz.
O tem, kako se počuti, ker je znova svetovni prvak.Potrebujem čas, da resnično dojamem, kaj se je zgodilo. Skupaj z moštvom nas čaka temeljit razmislek, kako naprej, kakšni so naši cilji. Septembra, oktobra ali novembra lahko pričakujemo naslednji dvoboj. Resda sem star 39 let, toda starostna meja, ko si še lahko uspešen v boksu, se je dvignila. Dejstvo je, da deset let ne bom več boksal, tudi pet ali tri leta ne. Zagotavljam pa, da me čakata še borba ali dve, potem pa bomo videli. Mogoče bosta sledili še dve. (Smeh.)
O morebitnem novem hujšanju.Mislim, da mi je supervelterska kategorija pisana na kožo in hujšanje ne bo več potrebno. Na ta način prihranim ogromno energije. Seveda pa bi v primeru, če bi prišlo do borbe, ki bi mi spremenila življenje – če bi bil borec resnično ugledno ime –, bil pripravljen znova boksati tudi v velterski kategoriji in hujšati.
O Jengojanovem nezadovoljstvu s sodniki.Verjetno bi bil tudi sam nezadovoljen, če bi dvoboj izgubil. Borba seveda ni bila enostranska, toda glede točk ni bilo nikakršnega dvoma. Vsak borec ima svoj občutek, ki pa dostikrat vara. Mislim, da se nad rezultatom ne more pritoževati, bil je svetovni prvak, danes ni več.
O zakulisju morebitnega naslednjega dvoboja v ZDA.Seveda se pogovarjamo, a govoriti čez palec bi bilo neresno. In izpadel bi lahko lažnivec. Treba bo pa počakati še nekaj mesecev, je pa naslov svetovnega prvaka dobra popotnica za naslednji dvoboj tudi v ZDA. Seveda pa ni vse odvisno zgolj od mene.
O tem, katera borba za naslov prvaka mu več pomeni.Vsaka zmaga, tudi tista prva, je v meni zapisana z velikimi črkami. Seveda je bil prvi uspeh nekaj posebnega. Velikokrat se na malem prostoru v Sloveniji ne zavedamo, koliko res vrhunskih športnikov imamo. Vseskozi bežimo in gledamo v prihodnost, ne znamo pa se ustaviti in uživati ob doseženem. Seveda sem nad naslovom svetovnega prvaka pri 39 letih navdušen in si pravim kapo dol.
