Z energično nemško Turkinjo smo se pogovarjali predvsem o razmerah v Nemčiji. Tja so zdaj uprte oči vseh držav, ki se soočajo z begunci.
Kot generalna sekretarka Amnesty International Nemčija ste v pogostih stikih z najvišjimi nemškimi politiki. Kakšne so vaše informacije? Bo Nemčija zaprla meje?Ne, za zdaj ne kaže, da bi se to kmalu zgodilo. Seveda pa je v Nemčiji debata o tem, kako sprejeti tako veliko število beguncev, zelo vroča. Kako bo to vplivalo na prihodnost Nemčije? Kaj bo z begunci, ki so že v Nemčiji? Kako se do prihajajočih beguncev vedejo druge evropske države?
Je aktualno vračanje beguncev iz Nemčije nazaj v njihove države?Zdaj skušajo vzpostaviti posebno kategorijo migrantov, ki naj ne bi bili upravičeni do begunskega statusa. Med njimi je tudi veliko Afganistancev. Situacija je prav absurdna. Skušajo nas prepričati, da je vračanje Afganistancev v Afganistan zanje varno, hkrati pa tja na novo pošiljamo vojsko, ker so razmere tam porazne. V Afganistanu sem delala deset let in lahko mi verjamete, da je pošiljanje ljudi nazaj v Afganistan velika norost. Včeraj sem v begunskem centru v Dobovi srečala skupino beguncev iz Kunduza v Afganistanu. Povedali so mi, da so pred enim mesecem zbežali pred talibani, ki so napadli njihovo mesto. Ugrabili so dvesto ljudi, ki so jih osumili sodelovanja z mednarodnimi organizacijami in ameriško vojsko.
Američani so seveda najprej obljubljali ljudem, ki so delali zanje, da jih bodo ob umiku iz Afganistana zaščitili in vzeli s seboj. Toda zahodne države, tudi Nemčija, so v Afganistan investirale ogromno denarja – gradili smo institucije, trenirali vojsko in policijo. Zato so na koncu ljudem rekli, da jih ne bodo vzeli s seboj, saj bi glede na vsa vlaganja Afganistan vendar moral biti varna, urejena država...
Če torej zdaj priznamo, da begunci upravičeno bežijo iz Afganistana, priznamo, da sta bila ves denar in vojaško angažiranje vržena stran?Točno tako. Jasno je, da je bilo vse angažiranje v Afganistanu velika polomija. A zdaj vsi pravijo: Hej, toliko razvojnega denarja smo vložili v Afganistan, saj ni mogoče, da bi zdaj od tam v Nemčijo prihajali begunci!
V Nemčiji je Amnesty International skupaj s cerkvenimi ustanovami osnoval veliko koalicijo, ki kritizira koncept »varnih držav«. Nemčija trdi, da je Afganistan varna država! Ali pa Turčija!? Pa veste, kako živijo sirski begunci v Turčiji? V Ankari sem videla sirsko družino, očeta z otroki, ki so živeli na ulici. Oče je bil izobražen človek in si nikoli ni mislil, da bo končal na ulici. Sirski begunci sedijo na pločniku in gledajo v tla. Ne vemo niti za enega sirskega begunca, ki bi imel v Turčiji dovoljenje za delo.
Pri trditvi, da so te države za begunce varne, gre seveda za politično odločitev, ne pa za realno oceno stanja človekovih pravic. Politiki iščejo samo način, kako omejiti prihode beguncev, vsebina pa jih ne zanima. Sircem bodo zdaj denimo za dve leti omejili možnost združitve z njihovimi družinami. To je nezakonito! Tudi begunci imajo v skladu z evropskim pravom pravico do družinskega življenja.
Kaj pa menite o napovedanem vračanju beguncev iz Nemčije v države, skozi katere so potovali? Denimo v Slovenijo?To ne bo enostavno. Če jih bodo skušali vračati, preden bodo imeli možnost zaprositi za azil, bo to pomenilo kršitev zakonov. Amnesty je denimo zabeležil kršitve na meji med Grčijo in Turčijo, kjer je grška policija streljala na čoln z begunci, da so morali – še preden bi lahko zaprosili za azil – obrniti nazaj proti Turčiji. Tam so jih Turki aretirali in vrgli v zapor.
Zavračanje beguncev, tudi če gre za verigo vračanj iz ene države v drugo, je po mednarodnem pravu prepovedano, če beguncem grozi, da bodo v končni državi z njimi nečloveško ravnali. Vsaka država mora po mednarodnem pravu omogočiti beguncem dostop do učinkovitega sistema za zaščito njihovih pravic. Da lahko torej zaprosijo za azil, da dobijo status, če so do njega upravičeni, in da potem tudi resnično uživajo zaščito.
Zakaj begunci zaprosijo za azil šele v Nemčiji ali na Švedskem, ne pa že v Sloveniji, na Hrvaškem ali Madžarskem?V šali lahko rečem, da je Slovenija res čudovita dežela in da bi kot begunka vsekakor želela ostati tu. V resnici pa Slovenija beguncem ne daje nikakršnih informacij o možnostih za azil. V Dobovi je edini napis v arabščini: Kajenje prepovedano. Nikjer pa ni napisa, da lahko ljudje zaprosijo tudi za azil.
Bi to Slovenija morala storiti?Seveda, če si želimo resnično razdeliti begunce med osemindvajsetimi državami članicami. Ni pravično, da begunce sprejemajo samo nekatere države, preostale pa ne. Morali bi držati skupaj. Če lahko stojimo skupaj po napadih, kakršen se je zgodil v Parizu, bi morali stopiti skupaj tudi pri migracijskih vprašanjih. Vse države bi morale premisliti, kakšna je njihova družba, in odpreti meje za ljudi, ki potrebujejo zaščito. To je obenem tudi priložnost za obogatenje družbe z ljudmi z različnimi ozadji in različnimi jeziki. Vse je odvisno od politične volje.
Vendar tudi sami begunci mislijo, da je Nemčija veliko boljša dežela od Slovenije, in zato nočejo zaprositi za azil v Sloveniji. Vendar so razmere v begunskih centrih v Nemčiji zaradi prenapolnjenosti vedno slabše.To je res, a dokler ne bo Slovenija sama pri sebi razmislila, ali sploh hoče biti država imigracije, se ne bo dosti spremenilo. Seveda bi bilo prav, da bi tudi Slovenija sprejela svoje obveznosti na področju azila. Evropske države se v prihodnjih letih ne bodo mogle skrivati pred velikimi migracijami. Te so realnost.
Se lahko zgodi, da bi begunci uvideli, da v Nemčiji možnosti vendarle niso več tako dobre, in bi spontano začeli iskati azil že v državah, čez katere potujejo? Nekaj takšnega se je že zgodilo Avstriji, ki ima letos dvesto odstotkov več prošenj kot lansko leto.Prav imate. A pomemben razlog za povečano število prošenj v Avstriji je tudi utrujenost beguncev. Na poti se zaradi pomanjkljive oskrbe popolnoma izčrpajo in v Avstriji denimo ugotovijo, da ne gre več. Zato zaprosijo za azil že tam. Zlasti družine z majhnimi otroki se na takšni poti hitreje ustavijo. Vsak od nas bi storil enako. Kot rečeno, pa v Sloveniji ljudje sploh ne izvedo, da lahko zaprosijo za azil. Obveščeni so le, da ne smejo kaditi...
V državah na balkanski poti so, kot vemo iz poročil, razmere še slabše. Ponekod policija z begunci res slabo ravna. Mislim, da je to načrtna taktika: če grdo ravnate z njimi, bodo odšli naprej. In prav tega si vsi želijo– da bi vsi čim prej odšli v Nemčijo.
So vam vaši kolegi iz slovenske pisarne Amnesty International povedali, da je odziv družbe na begunce v Sloveniji v resnici ravno nasproten od sprejemanja, ki ga priporočate? Prevladuje ozračje strahu pred tujci in zavračanje beguncev.Toda v Nemčiji je odziv prav takšen. Napadalci požigajo begunske centre, begunce pretepajo in nekatere celo ubijejo.
Od kod tolikšno nasilje?Nemčija ima večen problem z rasizmom. Skrit je v ljudeh. Ko sem denimo jaz iskala stanovanje za najem, sem imela veliko težav zaradi svojega imena. Poklicala sem in vprašala, ali je stanovanje še prosto. Po glasu me niso mogli prepoznati, saj je moja nemščina povsem brez naglasa. Potem pa sem povedala svoje ime in vprašali so me, od kod prihajam. Odkrito so mi povedali, da Turkom ne oddajajo stanovanj. To se mi je zgodilo vsaj trikrat, pa ima Nemčija petdeset let zgodovine z imigracijo Turkov...
Begunci k nam prihajajo v čudno ozračje. Včeraj sem v Dobovi govorila z družino iz severnega Iraka, ki je zbežala pred Islamsko državo. Povedali so mi, da so zajeli dvajset žensk iz njihove družine in jih vzeli za sužnje. Drugi so zbežali. Izgubili so domove, njihove hiše so uničene. Moški, s katerim sem govorila, je dejal, da iščejo zgolj varen kraj, kjer bodo lahko živeli. Mislijo, da je Nemčija takšen varen kraj, zato potujejo naprej. Vse skupaj je zelo žalostno.
