Iz carstva strahot
Kakšna so komunistična nebesa.
Milovan Djakovič, dolgoletni pravni državni svetnik v Rusiji, ki je tudi pod boljševiškim režimom zavzemal visoko mesto v sodni stroki, se je te dni v družbi več drugih srbskih izseljencev in beguncev vrnil v Belgrad. V pogovoru s poročevalcem »Politike« je podal o strašnih razmerah v Rusiji, ki jo je zapustil pred komaj 20. dnevi (23. oktobra), naslednjo pretreslo sliko:
»Petrograd, nekdaj poln kakor oko s svojimi 2.800.000 prebivalci, je danes samo še senca starega Petrograda. Danes šteje komaj okolu štiristotisoč prebivalcev. To je umirajoče mesto, ki je v poslednjih vdihih. O življenju ni sledi. Nevski projekt, nekdaj središče življenja, po katerem je vrvelo na tisoče ljudi, je danes popolnoma osamel. Zastonj bi iskali kake trgovine. Vse je zaprto in prazno, tako tudi cela vrsta palač, ki zapuščene in pozabljene pomalem propadajo, dokler z zadnjimi Petrograjčani popolnoma ne izginejo. Tudi kavarn ni; in ako tujec ni prinesel s seboj kake hrane, mu ne preostane drugega, nego da od lakote umrje. Kajti predno se dobi od sovjetskih mestnih oblasti potrebne kupone, preide mnogo, mnogo časa. Sovjetska uprava, v rokah neukih ljudi, ki komaj preslovkajo kako besedo in podpišejo svoje ime, je neprimerno slabša, nego prejšnja caristična. To vsak vidi, toda kdo bi se drznil protestirati! Saj se brez tega postreli vsak dan dovolj ljudi brez vsakega stvarnega razloga.
Tovarne so ali zaprte ali pa proizvajajo komaj 30 % predvojne produkcije. (…)
In dočim množice tako umirajo od lakote, pa uživajo boljševiški komisarji vse dobrote tega sveta, kakor v mirnem času največja gospoda. Oni imajo vedno vsega: šampanjca, belega kruha, gnjati, vsega, vsega… Vsak protest radi tega so boljševiki v krvi zadušili. Ljudje trpe in čakajo.« (…)
Večerni list (Ljubljana), 16. novembra 1920
Strašne razmere v Rusiji
Angleški pisatelj o ruskem boljševizmu.
Kakor znano, je Lenin svoj čas povabil zastopnike delavstva iz raznih držav na Rusko, da si ogledajo delovanje boljševiške vlade in izrečejo svojo sodbo o komunizmu. Med zastopniki angleških delavcev se je nahajal znani pisatelj Wells, ki sedaj opisuje vtise, dobljene v Rusiji. On pravi v svojem članku, da je pomanjkanje in beda v Rusiji tako velika, da je strašno celo vse to, na kar se sovjetska Rusija ozira z nado in tujcem rada pokazuje. (…)
O razmerju kmetov do sovjetske Rusije, pravi Wels, da so kmetje razmeroma še zadovoljni, ker so dosegli, kar so želeli, to je, dobili so zemljo. Oni radi tega tudi ne marajo vreči sovjetske vlade. Rdeče gardiste pa, ki jim odjemavajo v imenu vlade poljske in sploh vse pridelke, kmetje ubijajo. (…)
Gospodje komunisti, kaj ne, jako vabljive razmere v komunističnem raju! Vi, ki tako hrepenite po »vse osrečujoči komuni«, bi storili pač najbolje, ako bi šli komuno študirat v Rusijo, slovensko delavstvo pa pustili v miru!
Večerni list, 18. novembra 1920
Komunistična nebesa
Ko komunisti prihajajo med volivce s svojim programom, povejte jim resnico o razmerah v Rusiji, kakor se tam godi ljudstvu. Industrija je pod boljševiško upravo nazadovala skoro do razpada. Tako je n. pr. po boljševiških poročilih 1. aprila 1918 popolnoma stalo 38 % podjetij kovinske industrije v moskovskem okraju; število delavcev gumijeve industrije je v nekaj mesecih padlo od 32.000 na 7500. (…) Lenin je uvedel najstrožjo delavno disciplino, da bi zabranil popoln industrijski polom in uvedel vojaško nadzorstvo, kakor je bilo v Avstriji ponekod za časa vojne, samo v mnogo krutejši obliki ter uvedel deseturni delavnik ki prehaja ponekod tudi v 12 urnega. Korupcija je hujša, kakor je bila pod carizmom in se razlikuje le v tem, da sedaj uganjajo razni komunistični komisarji gršo korupcijo kakor prej caristični uradniki. (…)
Delavci, kmetje! Ne pozabite, kake sadove rodi komunizem v Rusiji!
Večerni list, 19. novembra 1920
Pomagajte našim bratom Rusom!
V Strnišče pri Ptuju je prišlo tisočtristo ruskih beguncev raznih stanov, med njimi otroci in ženske. Nahajajo se ti reveži v srce pretresujočem položaju, nimajo perila niti ne obleke, žlic niti jedilne posode. Celo bosih je več. Med njimi se nahaja 35 bolnikov. Iskreno prosimo naše brate in sestre ter apeliramo na njih slovansko srce: pomagajte tem nesrečnežem, žrtvujte od svojega imetja kar in kolikor morete, ter darujte za ta plemeniti namen. (…) Pokažimo, da imamo i mi, od celega sveta zapuščeni in zapostavljeni – zlato slovansko srce, ki zna solze sušiti in resnično pomagati. (…)
Slovenec, 19. decembra 1920
Strnišče
Semkaj je prišlo 3300 ruskih beguncev, med njimi ženske in otroci, v zelo bednem stanju. Pomoči so nujno potrebni, darila se naj pošljejo na: Ruski kružok, Jurčičev trg, Ljubljana.
Ptujski list, 26. decembra 1920
