V zadnjem projektu z naslovom Fortuna Fauvelu ne bo par! tako Šilčeva nastopa vsaj v trojni vlogi: konceptualni, režijski (najbrž deloma tudi koreografski) in dirigentski. Kot podlaga je služilo Lebičevo glasbeno-scensko delo Fauvel ’86, katerega odrska zasnova se zdi nekakšen zametek ideje »choregie«, zato je odločitev za gledališko uprizoritev smiselna. Toda Lebičevo delo je izvirno namenjeno mešanemu pevskemu zboru in natančno na tej točki se začno problemi nove izvedbe: skladbo je bilo treba prilagoditi dekliškemu pevskemu sestavu.
Posegi Šilčeve v partituro se niso ustavljali ob tej zunanji oviri, temveč so šli globlje: nekatere dele je bilo nemogoče prirediti, zato so izpuščeni, spet druge je razrezala, vmes pa vstavila še nove okruške srednjeveške glasbe (ti sicer prebadajo že tudi Lebičevo delo), nekaj ambientalnih zvočnih nepotrebnosti ter še več precej izpraznjenega gledališkega postopanja. Šilčeva je jasno Lebičevo glasbeno dramaturgijo razbila zato, da bi lahko s svojimi močmi ustvarila »pravo«, celovečerno gledališko delo. Problem ne leži toliko v fragmentaciji Lebičevega besedila, temveč v novih dodatkih, ki nikjer ne delujejo kot pravo stopnjevalno dramaturško lepilo, temveč samo razkosavajo celoto, v katero vdirajo dolgi, statični, neglasbeni prizori, ki osnovno moraliteto le bežno nakazujejo in delujejo kot atmosferične slike in ne kot prava družbena kritika, ki je bila leta 1986 usmerjena na takratno aktualno oblast, danes pa najbrž na družbeno prevlado korupcije in pokvarjenosti. Toda prav ta del, jasna družbena kritičnost, se ob tako razvodeneli dramaturgiji in mizansceni, obsojeni na naivne gibalne posege zboristk, popolnoma izgublja. Fauvel 2016 je tako precej brezzobi osel, ki pa realno kaže družbeno sliko: korupcijo sicer obsojamo, a jo potihoma sprejemamo kot del sodobne družbene realnosti.
Takšni dramaturški problemi so močno najedli tudi glasbeno substanco, ki ni zmogla jasnega lastnega glasbenega življenja, zato se je iz celote skoraj preredko zasvetila pregovorna odličnost mariborskega zbora. Na njeno mesto je stopila gledališka dramaturgija, v kateri pa je Šilčeva daleč od svoje glasbeniške odličnosti.
