Nov, svež pogled na harmoniko v klasični glasbi je pri nas pred časom že prišel, recimo z Markom Hatlakom pa malce pozneje z Juhartom. Oba sta podiplomsko študirala pri prof. Stefanu Hussongu v Würzburgu, h kateremu si menda želijo skoraj vsi harmonikarji, Würzburg pa je morda celo najbolj oblegana harmonikarska študijska meka v Evropi. Ni pa edina. Nejc Grm se je pred kratkim vrnil iz Helsinkov, kjer je bil leto dni na izmenjalnem študiju na prestižni akademiji Sibelius.
Mrzla, a dragocena izkušnja
Seveda je bilo na Finskem ves čas hladno in mračno, toda vse skupaj je bilo vredno izkušenj, ki jih je pridobil na akademiji, na kateri je nekoč študiral tudi v Ljubljani dobro znani Kimmo Pohjonen. Na »klasični strani« poučujejo svetovno uveljavljeni harmonikarji Matti Rantanen, Mika Väyrynen in Veli Kujala, pri zadnjem je bil tudi Grm. »Ampak če boš Finca na cesti vprašal, ali pozna kakšnega harmonikarja, bodo 'odštekanega' Pohjonena poznali vsi, preostalih pa verjetno ne,« pove.
Folk glasba je pri njih skoraj tako popularna, kot je pri nas narodno-zabavna. Tudi Nejc Grm je odrasel ob njej in v družini, v kateri praktično vsi igrajo ta inštrument, od očeta, starega očeta pa do tet. »Ta glasba me je zanimala, potem pa sem prišel do stopnje, ko sem videl, da zmorem še kaj več. Čedalje bolj me je privlačilo muziciranje.« Nima odklonilnega odnosa do narodno-zabavne glasbe, res pa v gneči različnih ansamblov težko razbere presežke.
O svoji poti
»Na svoji poti nimam vzornikov, katerim bi sledil. Ne vem, če ravno odpiram nekaj povsem novega, zagotovo pa ne stopam po že starih poteh. Preizkušam se z novimi skladbami, všeč mi je novodobnost, iskanje novih pogledov.«
Prepričan je o potencialu harmonike: »Ogromno je učinkov, s katerimi popestrimo glasbo: kratki meh, vibrati, perkusivni udarci, tonski glissandi, zrak gumb in tako dalje, iz česar delamo zvočno paleto. Potem me zanima, kaj je iz tega možno narediti, kako stvari med seboj povezati in jih sestaviti v neko novo celoto. Skladatelj s kompozicijo odpre neke možnosti interpretu, na njem pa je, da išče naprej.«
Interpret je tudi ta, ki skladatelju poda povratno informacijo. V ta vzajemni odnos je Nejc Grm vpletel kar nekaj svojih kolegov, študentov kompozicije, ki so napisali skladbe posebej zanj. Denimo Simon Penšek že dve skladbi, ki ob harmoniki vključujeta elektroniko. »Študenti so neobremenjeni in najradovednejši za različne inštrumente, odkrivajo čisto drugačne spektre, kot smo jih vajeni. Ampak tudi z že uveljavljenima Urošem Rojkom in Matejem Boninom smo odkrivali nove stvari.« Za izvedbo teh skladb in z več kot 50 nastopi ter koncerti po vsej Sloveniji si je prislužil veliko študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Velikokrat igra kot solist, uživa pa tudi v komornem muziciranju, v zadnjem času predvsem v duu s saksofonistom Janom Gričarjem ter v duu z violončelistko Katarino Leskovar.
Gora sodobne literature
»Nikoli ne poslušam posnetkov, po katerih bi potem skušal igrati, tudi v primeru stare glasbe ne, ko recimo igram Bacha ali Scarlattija, od katerih obstaja ogromno posnetkov. Najraje grem sam in neobremenjeno v neko glasbo. Bolj me zanima, kaj je hotel povedati skladatelj, kot to, o čem je razmišljal interpret.«
V resnici imajo harmonikarji s svojo literaturo kar precej dela: čeravno je njihov inštrument razmeroma mlad, igrajo ogromno baročne glasbe, saj se da skorajda vsa čembalistična dela zaigrati brez kakršnih koli popravkov za harmoniko. V vmesnih obdobjih, ko se uveljavi klavir, harmonika ne more posnemati pedalov, zato je tudi malo priredb, nato pa jih pričaka gora sodobne literature. »Skratka, takoj gre na polno,« se smeje mladi harmonikar.
