V praksi je seveda drugače. Brdo so v zadnjem času vodili trije direktorji in dva sta morala oditi. Nato so bila na vrsti sodišča, pranje umazanega perila in še kaj. Več kot 200 ljudi v tem javnem zavodu ima očitno ogromno časa za medsebojne spore, podtikanja, anonimna pisma in podobno slovensko folkloro. Ali pa imajo dovolj časa le tisti, ki to počnejo ne glede na direktorja in ne glede na politično barvo vlade, ker so na dobrih položajih in nimajo skrbi kot na primer policisti ali medicinske sestre!?
Ko je na Brdo prišla direktorica, ki je prej urejala Uradni list, so mnogi zavili z očmi. Tja jo je poslala vlada, ki prisega na strokovnost. A nikogar ni treba vnaprej obsojati, kajne? Brdo je ena redkih državnih ustanov (po naših neuradnih podatkih edina), katere poslovanja ni mogoče preveriti na portalu protikorupcijske komisije supervizor. Šele ko je Dnevnik ugotovil, da Brda tam sploh ni, se je vendarle pojavilo in od maja lahko vsak državljan preveri, kam in komu gre javni denar. In ugotovi, da se razvajen državni otrok obnaša, kot da ni krize. Zato lahko uradnica dela na Brdu, plačana pa je v bratovem podjetju, kamor državni zavod nakazuje njeno plačo. Zato lahko sklepajo pogodbe z zunanjimi izvajalci, izplačujejo več tisoč evrov vredne honorarje, direktorica Brda pa se znajde v zadregi, ko jo povprašamo po podjetjih, ki so jim zadnje mesece nakazali po nekaj deset tisočakov za dodatno delovno silo.
Brdo tako vse bolj spominja na razvajenega državnega otroka. A z državnim denarjem vseh nas njegovi spodrsljaji niso prav nič tragični. Brdo ne bo šlo nikoli v stečaj, saj žepnina iz proračuna lepo priteka. Vsi tisti, ki v desetih letih dobro zaslužili z Brdom, so še vedno lepo skriti javnosti. Naključje? Če bi sklepali le po podatkih o nakazilih v zadnjih šestih mesecih, prej pomislimo na dobro premišljeno skrivanje.
Da nam razvajenih državnih otrok ne manjka, je v tej državi znano. Žalostno je, če tega ne vidijo tisti, ki bi to morali, tragično je, če tako početje mirno gledajo. Zato naj ne zveni demagoško, če zapišemo, da bi bilo v tej državni družini razvajenih manj, če bi imeli pridni več veljave. In več v žepu.
