Besede – zelo slabo je, če so znak želodčnega krča, še posebej tiste, namenjene javnosti. Če so, je to lahko nevarna igra. Lahko je igra z vojno. Zato smo upravičeno ostrmeli, ko je francoski predsednik Hollande v trenutkih strašne krize začel govoriti Busheve besede. Ko je ne le razglasil, da je Francija v vojni, ampak da je to tako rekoč medcivilizacijska vojna – da, kot da nesreča že ne bi bila dovolj velika, se mu je pritaknil še Huntington. Neverjetna politična napaka za tako starega mačka.
Najprej zato, ker dogajanje enostavno ne ustreza definiciji besede »vojna«. Vojna je spopad dveh vojska, običajno različnih držav, v primeru državljanske, verske ali odcepitvene vojne pa dveh delov iste skupnosti. Vojna je v Siriji, ne v Parizu, tam se je zgodil, ne prvič, teroristični napad nekaj pripadnikov skupine norcev, ki se sklicujejo na vero, ki je ne poznajo in ne spoštujejo, ki so se samooklicali za državo, četudi nimajo ne fiksnega ozemlja, ne politične in še celo vojaške organiziranosti ne. In kar je najbolj zgovorno, nimajo niti državljanov, saj so vsi ali militarizirani (tudi otroci) ali zatirani prebivalci zasedenih ozemelj; še najbolj torej IS ustreza definiciji tolpe. In ta tolpa, nastala v kaotičnih povojnih iraških razmerah, ni vdrla na francosko ozemlje z Bližnjega vzhoda. Napad so izvršili francoski in belgijski, skratka evropski državljani, ki so se (slabo) formirali v deprivilegiranih predmestjih evropskih mest, deformirali pa na bližnje- in srednjevzhodnih bojiščih. Imamo torej ekscesno, patološko skupnost, ki povzroča strašno škodo, a ji je Hollande kljub temu uresničil veliko željo: tolpi, ki je nasilno zasedla ruševine in široka območja iraške puščave ter nafte pod njo in nato vdrla še v Sirijo, je z vojno napovedjo na neki način priznal državnost. In prav to so hoteli. Dosegli so svoj cilj: najprej strah, nato politično radikalizacijo v Evropi. Takoj so se zbudile sorodne celice, od Malija do Bruslja.
Avtomatizem ustroja Evropske unije je posledično povzročil, da je v vojni vsaj načeloma vsa EU. Tudi mi. In glej, besednjak politikov širom EU, tudi naših, se je v nekaj dneh grozljivo ujastrebil, od Cerarja do Novakove in Grimsa vsi uporabljajo isto govorico. (In ja, tudi Žižek govori o beguncih, ki da hočejo zahodne socialne ugodnosti in hkrati ohranitev z našim nezdružljivega načina življenja.) In kar je še huje: vsi so s pariškimi napadi povezali begunce. To zlitje je seveda absurdno – ravno bestialnost teroristov bi morala Evropejce utrditi v njihovem razumevanju, da ljudje s tistega območja bežijo nadvse upravičeno. A se dogaja ravno nasprotno: zaradi domnevne vpletenosti v pariški napad enega begunca, ki naj bi domnevno potoval čez Balkan, se je retorika zaostrila v kolektivno kriminalizacijo, ki ji je minuli konec tedna že sledila kolektivna kazen: po verižni reakciji Avstrije, ki je, kot kaže, selekcijo začela, so isto po tihem menda začele početi tudi Slovenija, Hrvaška, Srbija. Tako je zadnja v vrsti, Makedonija, zaprla mejo za begunce iz »nepravih držav«. In ti, ki jih je že čez tisoč, so zdaj zataknjeni na milost in nemilost – kjer drugje, če ne spet v Grčiji? Turki jim jih spuščajo čez morje, trdo jedro EU pa jih je prek balkanskih pomočnikov zdaj zaustavilo v Makedoniji. Natančno tako, kot smo napovedali vsi, ki znamo šteti do tri. Rešitev »boljše« EU bo šla na račun manjvredne EU. Cerar seveda hiti ubogati prav vse, da ne bi postal zunanji obroč, tamponska cona.
Tisto, kar človeka resnično razbesni, je, da je politika EU, soustvarjalka bordela v Iraku in Siriji, namesto da bi s specialnimi preiskovalnimi in obveščevalnimi metodami preprečevala terorizem (med drugim pa tudi z učinkovitejšim nadzorom pranja denarja, saj je jasno, da so tudi evropske banke omogočale financiranje napadov), tega uporabila za vse bolj ekstremno desno konsolidacijo celotne Unije. In tako se je Slovenija v nekaj tednih, brez vsakega resnično merodajnega razloga razen manipuliranja domačih in politikov EU iz solidarne države spremenila v paranoično skupnost, ki se veseli bodečih žic, EU pa po duhu vse bolj spominja na trideseta leta prejšnjega stoletja. Le da tokrat za nazaj ne bo mogoče reči: nismo vedeli.
