Zdaj je tu, ta »dan potem«. Lahko se zahvalimo Bushu in Blairu, Ruplu in seveda mnogim običajnim ljudem, ki so zadovoljno spremljali tisti iraški reality show in se veselili izmišljenih razlogov zanj. Lahko se zahvalimo večletnemu zavzetemu nereševanju vojne v Siriji in sedanjemu neusklajenemu bombardiranju ameriške, ruske in francoske vojske, katerega učinek je še več beguncev. A nam nič ne pomaga. Nič ne pomaga, ko se srečujemo s to nesrečo iz oči v oči, nepripravljeni. Nepripravljeni, ker je nepripravljena tudi vlada.
Kako je mogoče pojasniti, da vlada že mesece nenehno zaostaja? Od začetnega otročjega zanikanja problema beguncev in cenkanja med šest ali sedem sprejemljivih glav do tega, da niti v tem zadnjem tednu, ko so se razmere zares zaostrile, nihče ni mislil en dan naprej? Ko lahko vsakdo na internetu preveri splošno dostopne podatke o številu ljudi v vsaki izmed držav, ki jo v smeri sever prečkajo begunci?
Kaj zares potrebujemo? Potrebujemo spodobno logistiko, ne čvekanja, potrebujemo več šotorov oziroma zaradi vse hujšega mraza več zidanih zatočišč, več vode, hrane in obleke, boljšo organizacijo pri sprejemu in registraciji, več avtobusov in vlakov, ki bodo ljudi vozili do drugih nezasedenih sprejemnih centrov po državi in do avstrijske meje, potrebujemo kolobarjenje izmučenih policistov s spočitimi iz notranjosti (ali iz drugih držav), pomoč gasilcev, ki so vešči ravnanja z ljudmi v nesrečnih okoliščinah, več prostovoljcev iz javnih del. Za tujo pomoč bi morali prositi, preden bi prva skupina ljudi prenočevala v ledenem blatu, preden bi jih zaradi popolne dezorganiziranosti »sprehajali« deset kilometrov sem in tja! So velike humanitarne organizacije pozvale ljudi, naj se jim pridružijo na terenu, ker so njihovi kadri maloštevilni ali izčrpani? Ne, kajti na terenu se med drugim bije tudi tihi prestižni boj med njimi in manjšimi organizacijami. Med konceptom pomoči v zameno za hvaležnost/discipliniranje/poslušnost in konceptom dejavne pomoči za opolnomočenje ljudi.
In kaj smo dobili? Politično debato o dodatni moči vojske, četudi je ta že v okviru obstoječe zakonodaje delovala tako v naravnih nesrečah kot ob pobiranju smeti. Dobili smo absurdno zapravljanje časa o dilemi, ali potrebujejo begunci in domačini, ki jim pomagajo, uperjene mitraljeze ali tovornjake hrane in zdravnike. Represijo ali pomoč? Cerar očitno ne ve, da je treba v teh krajih z represivnimi silami ravnati kot z zlodejem v steklenički, je ne odpirati po nemarnem, ker jo takoj pograbijo tisti, ki mu bodo na koncu spili kri. Kajti ni minil teden od abotne parlamentarne debate, že je NSi pozvala k izrednemu stanju, že so drugi govorili o »narodnem izdajstvu«. Kaj je ekstremni desnici lepšega kot orožje na cestah, širjenje strahu in govorjenje o vladi, ki nas ne brani pred »turki«? Cerar medtem pleteniči o pretečem razpadu EU, ko že vsak begunec ve, da je EU že razpadla, na sprti, ksenofobni vzhod, ki ga egoistični in brezbrižni zahod nikoli ni zares videl drugače kot trg in ki je to nedeljo spet elegantno »glumil«, da gre za balkansko-nemški, ne vseevropski problem. Namesto da bi torej Cerar zagnal močno logistično akcijo, se pokazal kot sposoben in predvsem human voditelj, ki zna predvideti in pravočasno prositi tudi za pomoč, se je zletel v zakonodajo brez vsakega razloga na terenu (bodo vojaki streljali na one, ki brodijo po ledeni vodi na našo stran, ali na hrvaške sile na drugem bregu?), pravno sporno (nedefiniranost pooblastil, neskladje z ustavo), zaletel se je v strokovnem smislu (vojska ni usposobljena za samostojno delo s civilisti) in nadaljeval s »prepucavanjem« s predvolilno hrvaško politiko, namesto da bi prevzel vlogo razsodnega regijskega koordinatorja, ki bi upošteval, da ni vse le nagajanje, da je gneča na Hrvaškem in v Srbiji, pa v Makedoniji in Grčiji še veliko hujša kot pri nas, da imajo tudi oni težave in je vsaka posamezna nacionalna rešitev vedno na škodo drugih tranzitnih držav. V skrajni konsekvenci bi ta verižna rešitev »nazaj k izvoru«, ki jo razglašajo za nedeljski dosežek, v resnici pomenila postopno oženje in zapiranje grla, dokler v nekem trenutku sirskih beguncev tudi sosednji Irak, Turčija in Libanon enostavno ne bi več spustili iz Sirije. Jih prepustili smrti. In bi potem lahko EU lepodušno vila roke nad krutostjo teh barbarskih držav.
In ja, v Bruslju je bilo prelepo: ugotovili so, da morajo politiki med seboj komunicirati, se usklajevati. To jim je povedal dobri očka Juncker. Hvala. Nismo vedeli. Smo mislili, da smo jih izvolili, da bi kuhali mulo, prepire in vojne.
