Ravnanje Slovenije z begunci je sramota, še en blatni madež na materi domovini, ki kaže, kako grozljivo se na oblast vedno prebije najbolj klavrn izbor državljanov. Iz pričevanj je popolnoma jasno, da vlada ni zagotovila niti minimuma: ne strehe nad glavo, ne hrane, ne stranišč, ne obleke, ne minimalne zdravstvene oskrbe. Ne zato, ker tega ne bi imeli v zadostnih količinah, ampak zgolj in samo zato, ker so odgovorni to nesposobni organizirati. Ali pa morda, kot opozarjajo številni očividci – in to je res najhujše, kar se nam je lahko zgodilo – te pomoči nočejo dati in jo zato nalašč birokratsko onemogočajo. Begunci po štiriindvajset ur ne dobijo hrane, vodo jim odmerjajo po kapljicah, plastenk pa jim ne dajo, ker da bi lahko z njimi poškodovali policiste v polni bojni opremi. Ti jim onemogočajo gibanje, jih tlačijo za ograje, za katerimi v gneči teptajo padle, otroci obolevajo, nosečnice padajo v nezavest. Del Slovenije že tedne spominja na revno, razpadlo državo samodržcev.
Del pravim zato, ker (glej ga, zlomka) v Ljubljani ni niti enega begunca, vsak dan jo prekolesarim, a nanj še nisem naletela. Nisem videla utrujenih, premočenih ljudi, ki bi nosili bolne otroke v naročju. Zakaj ne, zakaj jih ni tu, če je stiska tako huda, da so morali zaradi pomanjkanja stranišč in smradu (!?) zapustiti zavetja ob meji? Zakaj država ne porazdeli bremena?
No, tudi to je lastnost samodržca. Okoli svoje graščine ne dovoli pogleda na nesrečo sveta, okoli njegovih presvetlih stopinj je vedno vse pometeno, vse čisto. (Saj veste, oni so nečisti, zaudarjajo, puščajo za seboj smeti, to nam verniki Reda nenehno sporočajo, le to pozabijo dodati, da ni košev za smeti, ni vode, da bi se človek umil, ni stranišč, da bi ohranil svoje dostojanstvo in ne opravljal potrebe pod noge sredi stisnjene množice.) Samodržec rad drži probleme daleč od svojih lepih oči, le tako lahko ima veličastne govore o Evropski uniji, o zakonih, o neobstoječih dogovorih. Lahko ima militantne govore, polne nekega napihnjenega ponosa nad tem, da ne da, da noče, da so krivi drugi, da potrebujemo več mečev in sabelj. Lahko vzbuja v državi paranoičen vtis, kot da bi nas kdo napadal, kot da bi nas prav on in le on, ta mlečna figura, ki ji vse bolj rastejo neki čudni brki, lahko rešil sovraga.
Cerar je nevede vse bolj podoben Janši, ne le po neoliberalnem programu in ekonomskem zategovanju ljudstva, ampak po napadalni dikciji človeka, ki ga obvladujeta ozkoglednost in trma, ne razum, ki se sklicuje le še na (zlo)rabo moči. Cerar pa kot da je nezmožen videti ljudi in njihovo resničnost, njihovo živost, ob edinem obisku beguncev čepi pred otrokom, z rahlim nasmeškom nelagodja napol iztegne roko, a jo spet potegne k sebi, nezmožen geste, nezmožen sesti na tla in pogledati življenju v oči, nezmožen vživetja. Odide, pobegne nazaj med paragrafe, pravila, svoje fiksne državniške ideje, pobegne v zavetje Reda, znotraj katerega se počuti varnega. A vse kaže, da mu grozi ovadba zaradi kršitve človekovih pravic na strasbourškem sodišču.
Zakaj torej beguncev ni v Ljubljani, zakaj se ne soočimo z njimi, z njihovo nesrečo, zakaj v največjem mestu, ki bi najlažje razbremenilo stiske, živimo, kot da ni nič?
Zato, ker lahko le čistim ulicam ta in tak ministrski predsednik ter ta in taka notranja ministrica, ki zmore le stavke z enim povedkom in je v njej empatije toliko kot v uradnem listu, prodajata zgodbo o varnosti, ki da je na kocki, o ogroženosti Slovencev, o ograjah, ki niso ograje, in o ovirah, ki naj se jih begunci veselijo. In niti ene besede o tem, kako izboljšati stanje.
Premnogi novinarji jima sledijo, skrbno poročajo o utrujenih policistih in prostovoljcih ter pozabijo povedati, da je za to kriva neučinkovitost države. Za to neorganiziranost postanejo implicitno krivi begunci, ne pa ignorantska politika, ki z njimi ravna kot z živino, ki jo je treba v kakršnih koli pogojih že prignati v kazenski koloni z ene meje na drugo, da ne bi onesnažila brezmadežne dežele.
Če bi Janša tako maltretiral begunce in onemogočil novinarje, bi bila Ljubljana na nogah. Tako pa mižimo in upamo, da bo naravna katastrofa iz Levanta presahnila sama od sebe, mi pa bomo še naprej živeli svoja življenja na toplem. Razen če na televiziji ne ugledamo mrtvega otroka.
