Čeprav Williama Trevorja, irskega pisatelja in petkratnega nominiranca za nagrado booker, prvič beremo v slovenščini, lahko hitro ugotovimo, da je predvsem mojster v drobnjakarstvu. Menda ni malo tistih, ki uživajo pri njegovem opisovanju sličic cvetja na skodelicah, drugi raje opazujemo njegovo učinkovitost, ko z novicami o smrti opravi v pičlih treh besedah. Čar knjige je nemara prav v zevajočem nasprotju med eno in drugo skrajnostjo, zato je tudi logično, da vzdušje vztrajno črpa iz nedogajanja, iz molka. Temelji na neizrečenem odpuščanju, na občutkih krivde, ki se leta nabirajo v junakih; v stotniku in njegovi ženi, ker nista primerno obvarovala otroka, v Lucy tako močno, da izpusti priložnost za srečno, katarzično ljubezensko razmerje, nekoč obstreljenega požigalca Horahana pa krivda nazadnje požene v blaznost.
Trevor je odličen portretist. Stotnik Gault je prepričljiv v svoji preudarnosti, strogosti in predanosti družini, oskrbnik Henry je odličen primer delovnega podeželana, od katerega »še šunka več pove«. A osrednja protagonistka tega razvojnega romana je vendarle Lucy Gault, ki pooseblja drugačnost. Ne le zato, ker je v katoliškem okolju protestantka ali ker je zgodba njenega otroštva med domačini že dobila status legende. Tudi ne zgolj zaradi njene šepavosti, ki ostaja viden opomnik na mladostno nesrečo v gozdu in na svojevrstno izobčenost. Ker se družabnega življenja in ljubimca brani – prepričana je, da so zgolj spomini na ljubezen dovolj –, je Lucy najbrž eden najbolj osamljenih likov v zgodovini svetovne literature, ki svojo presunljivo nežnost pri sedemdesetih letih nazadnje deli zgolj še s katoliškima redovnicama.
Trevor slika zgodbo s številnih zornih kotov, s katerih nas pripovedovalec obvešča o dogajanju. V pomoč pri branju bi bilo, če bi se krotil tudi pri časovni razporeditvi razkrivanja namigov, skrivnosti in slutenj, ki so že onkraj suspenza. A prav ta kompleksnost ga seveda dela zanimivega; predvsem pa gre za knjigo, ki bolj kot o tragični irski zgodovini priča o žalostni človeški usodi.
