Dvajset let pozneje je prihodnost fantom iz pariških predmestjih še vedno enako nedosegljiva. Današnje vinze, huberte in saïde prevevata enak brezup in občutek zapostavljenosti, a so danes nekateri med njimi pripravljeni v boju zoper nenaklonjeno jim družbo tudi umreti. Še več, pripravljeni so ubijati na stotine nedolžnih someščanov, svojih vrstnikov, morda celo znancev. Njihovo iz jeze porojeno sovraštvo je postalo ideološko in dobilo srhljivo podobo. Nekdanji prestopniki in nasilneži, ki so si kljub vsemu svojemu uporništvu želeli biti del sveta, ki jih je izobčeval, so postali mudžahidi in umirajo za ideale, ki so v popolnem nasprotju z ideali družbe, v kateri so se rodili in odrasli.
Tovrstna radikalizacija predvsem muslimanskih priseljencev in njihovih potomcev je zastrašujoča in težko jo je, morda celo nemogoče, v popolnosti razumeti. Težko je uvideti in še težje si je priznati, da se je v zgolj dvajsetih letih naš svet tako zelo spremenil, pa čeprav se je v tem času zgodil enajsti september in je posledično z zemljevidov izginil Irak in je izginila Sirija in je islam postal naš največji sovražnik, islamofobija pa se je zažrla globoko v ameriško, nato pa še v evropsko družbo in tudi politiko.
Ob tem se vselej spomnim misli mojega prijatelja, rojenega Sarajevčana Slobodana Maksimovića, ki je o številnih bošnjaških predvojnih ateistih, ki so po vojni postali goreči islamski verniki, nekoč dejal: »Če nekdo strelja nate, ker si musliman, boš pač postal musliman.«
A od tega, da se ljudje vračajo k veri svojih prednikov in jo v določenih primerih celo radikalizirajo, do tega, da je na desetine v Evropi rojenih dvajsetletnikov pripravljenih umreti v povsem nesmiselni in vnaprej izgubljeni vojni zoper, kot je rekel Barack Obama, ves civilizirani svet, je en neznansko velik nedoumljiv korak. Korak, ki ga bomo prej ali slej morali razumeti, če ne želimo, da bi teroristični napadi postali del evropskega vsakdana, tako kot so del bagdadskega ali kabulskega. Če torej ne želimo živeti in umirati v brezkončni vojni.
A francoskim voditeljem se, kot vse kaže, zdi lažje dvigniti na noge ves napadeni civilizirani svet ter v prah povrniti Islamsko državo in vse njene zveste podanike na Bližnjem vzhodu, kot pa vrniti evropsko prihodnost v pariška, bruseljska in londonska predmestja. Lažje se jim zdi bojevati dolgo, uničevalno vojno v oddaljeni Raki kot pa v svoji pozabljeni bližini, kjer je tudi najmočnejša sila nemočna. V boju zoper pripravljenost na smrt namreč ne pomagajo ne poostren nadzor, ne boljše sodelovanje evropskih obveščevalnih služb, ne učinkovitejša migrantska politika in zapiranje evropskih meja, kakor ne bo pomagalo že napovedano zapiranje džamij in izganjanje radikalnih imamov.
V okolju, v katerem je nazadnjaški verski fanatizem mladim ljudem privlačnejši od vsega, kar jim ponuja sodobna Evropa, in v katerem so oni voljni zamenjati svoja mlada pariška življenja za smrtonosna sirska bojišča, bo vsaka represija ustvarila le še več mudžahidov in več terorizma. Le zamislite si namreč, kako bo Evropa, ki je iz predmestij svojih največjih mest bila že do zdaj pogosto videti nestrpna in diskriminatorska, videti po tem, ko bo vsa prestrašena, užaljena in besna začela svoj bushevski pohod na svoje islamske sovražnike, ko bo torej postala še bolj nasilna in sumničava, še polnejša predsodkov, še manj demokratična in še bolj odmaknjena od svojih lastnih idealov o svobodi, bratstvu in enotnosti. Zamislite si, koliko mladih muslimanov se bo pripravljenih bojevati proti takšni Evropi.
Žalostno in grozljivo hkrati je bilo zato videti francoskega premierja Manuela Vallsa, kako se po petkovem napadu zateka k Bushevi retoriki in kako odločen napoveduje vojno, v kateri bo Francija zagotovo zmagala. Žalostno in grozljivo je bilo videti, kako z vseh koncev sveta prihajajo obljube vojaške pomoči Franciji in kako se kot odgovor na evropski enajsti september oblikuje nova velika vojaška koalicija.
Kakor bi vsi najpomembnejši ljudje našega časa pozabili, da je tragičnost rušenja newyorških dvojčkov, naj je še tako nepojmljiva, povsem neprimerljiva s tragičnostjo ameriškega odgovora nanj, katerega posredna posledica je tudi pariški trinajsti november.
Seveda je boj zoper Islamsko državo nujen in legitimen, seveda je njen terorizem zlo, ki ga je treba čim prej zatreti, a vojna, v kateri bo Evropa, če želi preživeti, morala zmagati, je tista v bruseljskih in pariških predmestjih. Navsezadnje je bila od tam tudi napadena. Islamska država je napadalcem le ponudila občutek pripadnosti. Tisto, kar jim je v Evropi najbolj manjkalo.
