Dnevnikov poročevalec iz Pariza: Francoska prestolnica se postavlja na noge

»Kako naj živim v strahu?«

129 ljudi je v petek končalo pod streli skrajnežev v francoski prestolnici. Nekateri hočejo temu kljubovati, toda mesto je bilo ranjeno in negotovo. »Ob sobotah so lokali v tem delu običajno polni do treh zjutraj. Včeraj je bilo vse zaprto. Trgovine so bile popoldan prazne, kar je nepredstavljivo. A ne le to: celotno vzdušje je spremenjeno. Ne vem, kako naj opišem: ljudje govorijo z nižjim glasom kot sicer. In za vsako stvar se na ulici opravičijo. Tega v Parizu ne boste nikoli videli,« je razlagala Anna. Stala je sama in solznih oči gledala v spomenik na trgu: »Ne, nikogar od žrtev nisem poznala. Ampak – stara sem dvajset let. Kako naj živim na takšen način, v strahu?«

Potem ko je oblast razglasila tridnevno žalovanje in izredne razmere, je živahnost nedeljskega življenja na pariških ulicah zamrla. Zaprte so vse kulturne ustanove in večina trgovin na Elizejskih poljanah, ki običajno tudi ob nedeljah kujejo dobiček. Eiffelov stolp si ogledujejo od spodaj, pred znamenito piramido pred muzejem Louvre je postavljena ograja, namenjena redu, da obiskovalci na nakup vstopnice pridno čakajo v vrsti. Le da tokrat ni nobene, pa čeprav se je pariško vreme uprlo napovedanim ploham in postreglo z nebom brez oblaka. »Načrtovala sva malce drugačen konec tedna, tako pa bo mnogo bolj tih,« je rekel Faisal Rahmatallah, ki je s soprogo prišel iz Londona. »V Pariz sva prišla v petek zvečer, ravno ko so že potekali napadi, kot sva izvedela pozneje. Pred tem so namreč vsi tavali v temi – nobenega obvestila ni bilo na vlaku, taksist ni imel pojma. Šele ko sva se usedla na večerjo, je lastnik po pol ure izvedel, kaj se dogaja, in nas začel pošiljati domov,« je rekel in dodal, da ga ni nič strah: »Oh, veste, sem iz Londona, mi smo imeli dvajset let Iro (Irsko republikansko armado).« Aisla, ki je s prijateljico prav tako prišla za konec tedna, je čutila drugače. »Vso soboto se nisem premaknila iz hostla,« je rekla, »hotela sem takoj domov, pa ni bilo mogoče. Danes je vsaj nekoliko bolje, ker je v mestu toliko policistov in vojakov s puškami.«

Zaprta tudi mošeja

Zaprta je bila tudi glavna pariška mošeja. »Vsi dogodki so odpovedani,« je suho pisalo na več vratih v precej mogočnem obzidju. »Zaradi treh dni žalovanja. In zaradi varnosti,« je prijazno pojasnil policist z veliko brzostrelko v rokah. Med ljudmi in v javnosti ni bilo čutiti, da bi napadi povzročali obsojanje muslimanske skupnosti, so pa na desnici že predlagali prepoved mošej, ki pridigajo radikalni islam, in izkoreninjenje fundamentalizma. »Ne vem, tole je bolj zapleteno. Krivi smo tudi sami, ker smo šli v vojno proti islamistom. Ne moreš imeti vojne, v kateri ne boš tudi trpel. Logično je, da poči tudi na našem ozemlju,« je na Trgu republike razlagal Jerome Calvini, ki je poznal dve dekleti, ki sta umrli v napadih. »Zdaj bi morali zavarovati naše ozemlje. V Sirijo pa iti vojaško že mnogo prej in podpreti tiste, ki so se uprli Asadu. Ter stabilizirati tamkajšnje države,« je rekel.

Nejasna izbira tarč

Kako so napadalci izbrali tarče, ostaja nejasno. Policija je povsem zaprla okolico koncertne dvorane Bataclan, kjer je umrlo najmanj 89 ljudi. Tam je imela koncert skupina Eagles of death metal, ki sicer ne igra te zvrsti, ampak rock. Morda je vlogo igralo to, da so Američani. Prav tako je nejasno, zakaj so napadalci streljali v goste bara La Carillon in restavracije Le Petit Cambodge, ki drug ob drugem stojita v relativno neugledni ulici, vsaj glede na okoliš, ki ponuja premnoge restavracije na privlačnejših lokacijah. Pred tema restavracijama ni ograj, le sveč, cvetja, zastav, plišastih igrač in pisem je toliko, da segajo nekaj metrov od stene. La Petit Cambodge je spustil železne rolete, Le Carrilon ne in v steklu je še vedno videti luknje od strelov.

Panika

Tudi zaradi tega, ker tam zmanjkuje prostora, je še več ljudi na Trgu republike. Včeraj se je že zvečerilo, ko se je dogajanje tam v hipu spremenilo. Nekdo je zavpil, nekdo stekel, potem pa se je množica hipoma prelila v panični človeški stampedo, ki je bežal s trga. Nekateri so padali, drugi ostali brez čevljev, a vseeno brezglavo tekli kamor koli – v bližnje ulice, v postajo podzemne železnice, v prostor z bankomatom. Nihče ni točno vedel zakaj, ampak razlaga ni bila potrebna. Velikanski trg, kjer se je petje še pravkar mešalo s hlipanjem in solzami, je bil v desetih sekundah prazen. Kmalu zatem se je nekaj podobnega po poročanju televizij zgodilo še pred restavracijo Le Petit Cambodge. Alarma sta bila lažna, a razkrila sta grobo resnico: kljubovanje ima svojo mejo, dogodki in strah so še preveč sveži.