Pel sem namreč pesem o tem, kje bi bil rad pokopan, in kar nekaj solzic se je že ob prvem refrenu skrivaj lesketalo v kotičkih razneženih očes. Pel sem, da bi bil rad pokopan pod poraščeno titovko, na vlažni mah in vročo svilo, kjer včasih poljubi medvede krotijo. Ko sem pisal te stihe, se mi je zdelo, da bo vsak uganil, kaj je poraščena titovka. Saj se še spomnimo tega pokrivala? Če titovko pogledaš iz ptičje perspektive, je asociacija več kot očitna. Ampak sem se zmotil. Tudi če sem občinstvu pomagal z razlago, da poraščeno titovko pozna vsak galeb, ki v nizkem letu preleti nudistično plažo, ni pomagalo. Hahljali in muzali so se res redki posamezniki. Po navadi gospe prej kot gospodje.
Med drugo kitico sem se prepevajoč sprehodil z odra do prve vrste, da bi svoji Barbari povedal romantični pogrebni nagovor iz skladbe na način, kot običajno v filmih glavni junak zaprosi izbranko za roko. Pompozno in patetično do kosti. S temno obarvanim nizkim glasom preračunljivega šansonjerja sem povedal, da si želim, potem ko bodo moj grob obiskali različni zainteresiranci, da se spomni name s pomočjo kakšne bolj debele sveče. Halo?! Tukaj bi morale preskočiti vse iskrice in razkrinkati mojo nagajivost, kako se običajno združita titovka in sveča. Da, prav imate, sveče se ne prižge!
Mravljinčarji, čeladarji in učiteljski zbor
Pa iskrice spet niso preskočile. Občinstvo je v mislih prižgalo svečo in jo položilo na grob. Barbara se je do solz nasmejala, občinstvo pa je bilo objokano ganjeno. Samo ena bela vrana med smrkajočimi, gospa iz tretje vrste, je dovolj glasno, da sva jo z Barbaro slišala, med smehom pripomnila, da je res neverjetno, kaj vse se mi mota po glavi. To! Sorodna duša.
Poraščena titovka med mojimi besedili ni osamljen primer, saj jih imam še kar nekaj, ki lahko, če se jih ne posluša in poskuša razumeti skritega pomena, pripeljejo do neverjetnih, lahko rečem celo nadrealističnih situacij. Kot je recimo tisti video na youtubu, v katerem srednješolski center z učiteljskim zborom ob spremljavi šolskega benda na šolski gala proslavi poje mojo pesem o mravljinčarjih in čeladarjih. Dijaki in profesorji navdušeno pojejo himno obrezanemu in neobrezanemu penisu. Pravzaprav o tem, kateri je po mnenju naših Marjetic boljši in kateri je pravi. Video mi je zelo všeč in priznam, da mi raste špeh, ko si ga med napadi slabe volje enkrat na mesec z veseljem ogledam.
Res pa je tudi, da sta moji besedili iz nekega drugega časa, ki je erotiko razumel kot del osebne svobode, ki naj bi jo prinašala zahodna demokracija, za katero smo se v osemdesetih tako zagrizeno borili. Včasih se je na zabavah pelo Pridi, dala ti bom cvet in Moja punca ima črno muco. Nagajiva erotika je bila cenjena in spoštovana. Danes so novi časi. Kdo so trije junaki iz Lovšinove uspešnice Mi trije smo najboljši par? Po škandaloznem in sramotnem decembrskem referendumu bodo lahko ti trije očitno le še Oče, Sin in Sveti duh.
Kar predstavljajte si, kako bi se danes odzvalo današnje recimo študentsko občinstvo na eno najlepših pesmi Janija Kovačiča Moja punca ima črno muco. Večina bi najprej debelo gledala, potem bi pa rekli: »Kaj je s tabo, stari, kakšna muca?« Jani seveda ne bi pel o črni štirinogi mački z repom, ki nam ne sme prečkati poti, ampak o neki popolnoma drugi muci, ki jo je najina generacija še poznala. Avtorja bi skavti takoj označili za zoofilskega perverzneža, čeprav je danes muca iz pesmi samo še arhivska fotografska zanimivost. Košata intimna frizura à la poraščena titovka že dvajset let ni več moderna. Obe matafori bosta morali počakati na čase neke nove retro mode, da bosta spet imeli občinstvo. Skupaj z Jugoslavijo smo namreč pokopali tudi črno muco. Danes so menda moderne makovke.
In boginje tiho odhajajo v sončni zahod
Najnovejša besedila slovenskih popevk so enostavnejša, saj avtorji ne uporabljajo več bistroumnih nesmislov, prenesenih pomenov ali zavajajočih metafor. Zadnja metafora, priznam, da posrečena, ki pa je že hodila po robu, je bila brizgalna brizga, takoj potem so se pa zizike že odkrito zamajale. Tudi prav. Ampak to je verjetno slepa ulica. Ne predstavljam si, da bi erotiko v besedilih lahko v imenu povprečnega okusa uspešno zamenjala blagoslovljena pornografija. Bi lahko jutrišnja slovenska publika v en glas prepevala denimo Jahala boš divjo zver ali Le do konca ga zarini? Ne verjamem. Če pa že, bi to vsekakor rad doživel.
Kaj se bo pravzaprav zgodilo z erotiko? Novi računalniški rodovi, ki so hote ali nehote že pred najstniškimi leti spoznali internetno pornografijo, so verjetno za vedno prikrajšani za užitek v odkrivanju estetske lepote erotike. Prikrajšani za sramežljivo zardevanje ob branju Henrija Millerja ali Charlesa Bukowskega. Za krohotanje ob risbi Razprtega bobra Kurta Vonneguta v romanu Zbogom plavi ponedeljek. Erotika je postala seks, seks pa je postal pornografija, in vsak, ki danes nehote preglasno pohvali lepo punco, je že takoj stari prasec. Tudi iskreno občudovanje lepote ni več opravičljiva kategorija. Bo ponoreli svet za vedno pokopal duhovito in diskretno erotiko? Iskreno upam, da ne, ker nam bo potem ostala samo še reprodukcijska telovadba.
Revija Playboy, nekdanji sinonim za drznost, tako z odličnimi in provokativnimi intervjuji s kreatorji novih idej v drugi polovici dvajsetega stoletja kot tudi s kvalitetnimi fotografijami nedosegljivih lepotic, ob katerih so zrasle današnje generacije sivolasih mušketirjev, se je odpovedala svojim legendarnim nagicam. Konec neke ere in začetek novega štetja? Nekoč prestižni Playboy, ki je najstnikom buril domišljijo in postavljal standarde, je ob pojavu interneta pikiral na rumeno raven pričakovanega in kmalu zbledel. Očitno se v uredništvu niso pravočasno z dolgočasno lepih in računalniško obdelanih nagic preusmerili nazaj k dobrim intervjujem z oblikovalci globalnega javnega mnenja.
Medtem pa naše nedosegljive boginje iz najstniških let tiho odhajajo v sončni zahod. Odšla je Laura Antonelli iz časov, ko smo starejše brate prosili, naj nam kupijo vstopnice za kino, mi pa smo jim v zameno en mesec pospravljali posteljo. Poslovila se je Sylvia Kristel, nepozabna Emanuela, o kateri poje Magnifico, ki je krasila marsikatero žepno ogledalo za britje pri vojakih.
Svet se vrti naprej in prav je tako. Zelo mi bo žal, če erotika ne bo preživela. Izgubili bomo pomembno barvo in začimbo našega življenja. Ampak tako pač je.
»Sredi decembra si češnje obljubljal mi, jaz pa verjela sem ti,« je pela Neca Falk besedilo Branka Šömna. Pela je, da je njeno ljubezen potopila laž o decembrskih jagodah. Danes pesem na žalost nima več poante. Po svoje škoda. Za pesem.
Sam si decembra jagod pravzaprav ne želim. Raje imam maline na vrhu razigranih melon.
