Poskusil sem odpreti oči. Svetloba me je najprej boleče slepila, potem pa so mi odrešilne solze počasi le izrisale modro-belo podobo nasmejane medicinske sestre, ki me je nežno zbujala.

»Ja. Ja. Bom. Ja,« sem ji poskušal povedati, naj še malo počaka, da pridem k sebi.

»Dobrodošli! To je bil pa dolg spanec, a ne, gospod Predin! Nismo pozabili na vas!« se je nagnila k meni in me nežno uščipnila v lica.

»Pravijo, da ste bili svojčas prav simpatični, da ste zelo lepe pesmi peli. Potem ste pa začeli z oslarijami. Moja prababica je rekla, da ste menda enkrat v prejšnjem stoletju napisali eno tudi o nas, medicinskih sestrah. O modro-belih rožicah da ste peli, ki naj bi v vročih poletnih dneh ne nosile hlačk in modrčkov pod službenimi haljami. Je rekla, da bi vas morali za to nesramnost takoj v zapor strpat! Pa ključ v stranišče in vodo potegnit!« je nadaljevala bolj zase.

»Ampak, moja babica, ta pa vas je imela rada! Baje je enkrat celo na radio poklicala nekega Marjana Kralja, ki je vodil V nedeljo zvečer, takrat menda najbolj poslušano oddajo, in mu rekla, naj vas javno pozove, da se pridete k njej v bolnico sami prepričat, če si upate,« me je že nasmejana prebujala vedno bolj ostra podoba medicinske sestre.

Vi ste ukinjali modrčke

»Gospa, kaj se dogaja? Kje sem?« sem poskušal razumeti, kje sem in kaj se dogaja. Mojega mrmranja ni slišala. Previdno je iztikala cevke iz mojih telesnih odprtin in me posedla v bolniški postelji, da bi se lažje zbudil in zavedel. Očitno je šlo počasneje, kot je pričakovala.

»Kako vam je lahko kaj takega sploh padlo na pamet, gospod Predin? Moja babica je moji mami rekla, da ste se po časopisih izgovarjali, da so vam všeč ženske v uniformah in da ste jim na tak pesniški način dajali komplimente. Pinokio! Pinokio! Ste pa res en posrečen model. In da so to vašo popevko podnevi vrteli na radiju? Neverjetno, kaj vse je bilo včasih dovoljeno! Se sploh zavedate, kaj ste s takšnimi heci posejali, kakšne stihoklepce ste opogumili? Vi ste, mogoče res nagajivo in hudomušno, ukinjali modrčke, ampak vaši mlajši kolegi so pa kaj kmalu, v imenu povprečnega ljudskega okusa, majali zizike v etru že za zajtrk. Potem je pa turbofolk res začel brizgati po dolgem in počez!« je zaokrožila svoje mnenje moja vedno bolj simpatična prebujevalka.

»Joj, a sem spet v bolnici? Kaj se je zgodilo? Je znova srce?« sem se počasi zavedal in poskušal razumeti svoj status. Ta vprašanja sem verjetno mrmral bolj zase, saj se je monolog modro-bele rožice neusmiljeno nadaljeval.

»Pa na tisto vašo zafrkancijo o Lidiji, ki je bila pri vojakih, ste tudi še vedno ponosni?« je glasno vprašala kratkolasa lepotica z diskretno tetovažo na vratu in uhanom v spodnji ustnici in me brezprizivno obsodila, da je moja Lidija okužila urbano Slovenijo s cenenimi verzi raztegovalcev ruralnega meha.

»Kar poglejte si danes kipec pred državno televizijo v Maribljani! Vi ste krivi, da nekoč priljubljen tv-simbol ne igra več piščalke, ampak frajtonarco! Vi ste mu jo porinili v roke!« je komentirala moje grehe medicinska sestra z urbanim glasbenim okusom.

»Prav nič vas ne razumem! Prosim, povejte mi, kje sem in kaj se dogaja!« mi je končno uspelo jasno in glasno izgovoriti svojo prošnjo.

»Na infekcijski kliniki v Kliničnem centru v Maribljani ste! Pred tridesetimi leti ste kazali znake resne okužbe z nevarnim svojeglavim razmišljanjem, saj ste trdili, na primer, da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne, in podobne protidružbene nesmisle. Kot komunajzar, pretepač in parazit, ki živi od državnega denarja, ste bili odpeljani v karanteno in tam, po odločitvi javnega glasovanja v kontaktni televizijski oddaji, globoko zamrznjeni za dobo, ki jo je določil izžreban naslov popularne popevke, se pravi trideset let,« mi je prijazno in počasi povedala moja prebujevalka.

»V Maribljani? Kaj je to?« nisem verjel svojim ušesom.

»Naše glavno mesto. Z največjo rodnostjo in nalezljivim načinom življenja so Štajerci prevzeli oblast v Sloveniji, čuj,« je rekla in dodala, da bom verjetno vesel, da so končno vsi zmaji po mestu vijoličasti.

»Ok. Priznam, da sem grešil in delal napake. V Praslovanu je odlično delovala, v Lidiji me je pa res pojedel lastni štos. Moja ironična zafrkancija je nepričakovano spočela poplavo cenenih in bedastih pesmic. Nisem znal predvideti, da bo okužba slovenske zabavne glasbe s pogrošno kmetavzarijo tako hitra in temeljita in da bo frajtonarca takoj pohrustala električno kitaro,« sem se iskreno pokesal.

Moja medicinska sestra me je gledala globoko v oči in mi ni dala odveze. Zazdelo se mi je, da je strupeni mraz kar naenkrat napolnil sobo in medicinski sestri ukradel obraz. Njene modre oči so zamenjali globoki črni kolobarji. Potem se je nasmehnila in naenkrat je bilo spet vse svetlo. Očitno sem jo pošteno razjezil. Zato sem hitro spremenil temo pogovora.

»Kakšna glasba se danes posluša? Kaj je danes popularno? Katere časopise in knjige berete? Katere televizijske postaje gledate? V katera gledališča zahajate?« sem hotel čim hitreje izvedeti, v kakšen svet so me leta 2045 odmrznili.

»Joj, gospod Predin, vi ste pa res en hecen model! Ste bili vedno tako nestrpno radovedni? No, greva po vrsti! Naj pomislim, kaj vse ste pravzaprav prespali. Torej, ali se spomnite, da je vlada leta 2018 odstranila Prešernov spomenik s Tromostovja in na njegovo mesto postavila kip Znanega junaka, kako jé znamenito čufto in vizionarsko gleda v prihodnost? Ne? So vas že prej zamrznili? Aha! Vam bom poskusila po svojih najboljših močeh odgovoriti,« je bila spet potrpežljivo prijazna moja čudna vila.

Državna TV Pozaba

»V naši domovinici imamo danes samo eno radijsko postajo, Radio Kumulus, ki pokriva vse glasbene žanre, primerne za povprečnega slovenskega državljana. Lastnik, ki je hkrati tudi glavni urednik, z matematično metodo meri ljudski okus, ga statistično obdela in po potrebi tudi sam izdela za nas primerno glasbo. Zdaj imamo končno vsi radi isto muziko! A ni to fajn?« mi je odškrnila svoje mnenje moja tetoviranka.

»Kako pa cvetijo slovenske televizije?« sem namenoma uporabil optimističen termin iz pomladnega jezikoslovja.

»Ni slabo. Za vsakega nekaj. Imamo dve televiziji, komercialno TV Kardaštidam in državno TV Pozaba. Komercialna televizija nam vsakodnevno prinaša vse mogoče novice o dinastiji nabreklih lepotic Kardaštidam. Katera je s kom, kdaj in kje v zadnjih štirih desetletjih. Zelo priljubljeno, zanimivo in zabavno je tekmovanje v nasmihanju z napihnjenimi ustnicami,« mi je opisala, v kaj se je v zadnjih desetletjih skrčila domača komercialna televizijska ponudba.

»Državna TV Pozaba pokriva skrb za našo duhovnost, ki jo podpira z opisi domoljubnih in duhovnih podvigov junakov naše mlade državnosti. Ljubezen do domovine in do boga je neizčrpna tema, ki preveva vse, od športa do kuharskih nasvetov. Še vreme je stvar konsenza med božjo voljo in narodnimi heroji,« je povedala moja modro-bela princeska.

»Kako pa gre gledališčem, kaj je s Filharmonijo, z Opero, Baletom?« sem se, kot se bo izkazalo, upravičeno, prestrašil.

»Teater Vicmohar, bivša Drama, in Teater Hec'n'vic, bivši MGL, ki ju je vlada oblikovala po svojih vizijah, sta še vedno reprezentančni gledališki hiši v Maribljani. Oblast je izvedla demokratično anketo med ljudstvom in glede na rezultate vsesplošnega okusa oblikovala gledališke programe, ki prebivalstvu zagotavljajo priporočeno količino umetnosti na letni ravni,« se mi je zazdelo, da vse skupaj že malo dolgočasi mojo negovalko.

Preprečevanje vodne plesni na državnem usnju

»Moj fant je zaposlen v obeh teatrih, veste, zato malo bolje poznam situacijo. Odgovoren je namreč za kostume in obutev. To ga umešča v plačilni razred takoj za režiserjem. Zakonsko je predpisana javna procedura demokratične izbire obutve in oblek v gledaliških predstavah. Z njo davkoplačevalci sami neposredno vplivamo na izbiro in s tem pomagamo režiserjem. Javnost je namreč glede odnosa igralcev do službenih čevljev na odru še posebej občutljiva. Vsak igralec mora izpolniti formular, s katerim se obveže, da bo obutev primerno negoval in da se bo izogibal situacijam, v katerih bi ga lahko kdo od soigralcev pohodil, ali, bog ne daj, da bi v službenih čevljih stopil v kakšno lužo. Državna komisija za preprečevanje vodne plesni na državnem usnju je zelo stroga in včasih tudi v nočnih racijah preverja stanje gledališke obutve v fundusih domačih gledališč. Ko je pa obutev res dotrajana, jo moj fant, državni uradniki in zainteresirani novinarji časopisa Pogorišče prekvalificirajo v čevlje za drame o partizanih in za veseloigre o planincih, v katerih je plezanje po blatnih grapah in skakanje po mokrih lužah dovoljeno. Na tak način sodobno slovensko gledališče skrbi za naš davkoplačevalski denar,« se je v imenu svojega izbranca pohvalila modro-bela rožica in nadaljevala.

»Filharmonija je po sklepu vlade že zdavnaj opustila klasične elitistične programe, ki jih mlajše generacije ne poznajo, in jih nadomestila s simfoničnimi opusi domačih in tujih narodnozabavnih velikanov. Opera je zaprta že dolgo vrsto let. Za Balet pa še nisem slišala. Nekaj v zvezi z labodi, ne?« je punca zavila z očmi in prvič pogledala na uro.

Prosil sem jo še za nekaj nujnih pojasnil, preden se dokončno odločim, ali res hočem živeti v takšni prihodnosti.

»Kaj pa počnejo naši raziskovalni novinarji, bič kritične javnosti? Kateri časopisi ali portali obveščajo javnost o nepravilnostih in ekscesih našega gospodarstva, politike in družbe?« sem poklapano vprašal svojo uniformirano lepotico, ki je zdaj že nervozno pogledovala na uro, kdaj bo konec njenega dežurstva.

»Lastnik edinega časopisa in edinega portala, gospod Pogorišče, je, pravijo, da z božjo pomočjo, v svoj krematorij spravil vse slovenske tiskane medije in se zdaj sam odloča, kaj bo kje objavljeno in kaj je in kaj ni primerno za bralce. Po svoje razumljivo, saj je vsako leto več ljudi, ki se s papirjem srečujejo samo iz toaletnih razlogov,« je vidno utrujena od pojasnjevanja zazehala mladenka.

Hotel sem jo pobarati še po pisateljih in knjigah in kaj je s slovensko košarko, pa sem si premislil. Kar ne veš, ne boli. Gospodično bom jutri zagotovo poprosil, naj me spet zamrzne.

»Kako vam je ime, mlada dama?« sem jo pobaral, ko je odhajala iz sobe.

»Fant in prijatelji me kličejo Tildy, samo babica mi pravi Matilda,« mi je odgovorila, pomahala v slovo in zaprla vrata za seboj.

V kotu za vrati je pozabila svojo koso. Prišla je pome, pa me ni odpeljala. Očitno je zaradi Lidije še vedno jezna name. Jutri ne bo nič z vnovičnim zamrzovanjem.

Obsojen sem na danes skuhano prihodnost.