»Kaj dela ta brokoli na odru? Spravite ga stran! Vse kable nam bo potacal in iztaknil! Naj skače kje drugje! Naj skače samo tam spredaj, pred monitorji!« je zaskrbljeno krilila z rokami in razlagala svoji tehnični ekipi dežurna urednica znane radijske postaje, ki je hotela dogajanje pred dvorano v živo ujeti v svoj program.
Na vrhu stopnic, ki so vodile na oder, sem klepetal z njenim kolegom, svojim prijateljem Andrejem, in čakal na tonsko vajo.
»Kaj mu je danes, da je tako razigran, kot bi imel sršene v hlačah?« naju je pobarala nejevoljna dežurna urednica.
»Danes je naš predsednik za en dan Lipko,« sem se pohecal.
»Kaj? Kdo? Predsednik države? Za en dan Lipko?« se je za hip začudila in s pogledom prebadala zelenega veseljaka.
»Noro,« ji je ušlo.
Andrej je molče prikimal.
»Ja. Ampak, naj to ostane naša skrivnost, dokler ne bo na koncu prireditve sam snel maske in presenetil reprezentante in publiko,« sem ji zelo resno predlagal, medtem ko se je Andrej že obrnil stran in z roko skril nasmešek.
»Neverjetno, kaj vse bom še doživela!« je zamrmrala in z očmi pozorno spremljala Lipkove vragolije.
Z Andrejem sva se spogledala in ugotovila, da je gospa dežurna urednica že sprejela dejstvo, da je, predvsem zaradi predsednikovih minulih medijskih podvigov, možno in verjetno, da je to zeleno, premikajoče se drevo, ki mu ona pravi brokoli, res vrhovni komandant slovenske vojske.
Potem pa, ko se je zazdelo, da hoče Lipku ponuditi vodo in sendvič, da se predsednik malo okrepijo, sem ji še pravočasno priznal, da se samo hecava. Nejeverno naju je pogledala in se kar nekaj dolgih trenutkov poslavljala od zanimive in zelo verjetne situacije.
»Kaj se režita, to pač ne bi bilo nič čudnega!« je že nasmejana odšla z odra v šotor z mobilnim studiem. (Še danes jo imam na sumu, da je v šotoru prodala štos, ker so se potem po odru množično potikali radijski tehniki, preverjali kabelske povezave in opazovali Lipka.)
Ampak prav je imela. Naučili smo se živeti z včasih nepredstavljivimi, danes pa uresničenimi dejstvi. Včeraj bizarno je danes, milo rečeno, še bolj bizarno.
Obrnimo zgodbo.
Predstavljajmo si, da bi si Lipko zaželel biti en dan predsednik države.
»Oslarija! Lipka že ne bi spustili v državne institucije. Zakonodaja takšnim čudakom onemogoča kandidirati in zasesti visoke javne in državne funkcije. Slovenski psihiatri bi nedvomno povedali svoje. Javno mnenje bi pognalo ljudi na ulice. Saj ne moremo imeti zelenega plišastega predsednika! Nehajte s takšnimi neumnostmi!« boste oporekali in branili svetost položaja očeta naroda.
»Bolj ko boste oporekali tej možnosti, bolj vas bo izdajal strah, da se to lahko jutri res zgodi. Najbolj znan slovenski zet je že na dobri poti,« bi se postavil za svoj prav.
»Kakšen zlonamerni nesramnež ste! Kako se lahko norčujete iz simbolov svoje domovine? Kako bi pa izgledal Lipkov nastop v parlamentu ali na seji vlade? Kako bi na letališču sprejemal državnike in z njimi paradiral pred častno četo? Saj bi visoki gost pomislil, da smo v naši mladi demokraciji vsi znoreli in res izvolili brokoli za predsednika! Kdo bi se potem uradno fotografiral z njim pred zastavami na tiskovni konferenci? Dobro, Juncker že, kaj pa ostali? Kako bi deloval na ljudi njegov nagovor ljudstvu za veliko noč s pirhi v naročju?« bi grmela javna osuplost.
»Bojim se, da bi ga bili veseli,« bi nagajivo zavrnil ogorčenje čuvajev spodobnosti in nacionalnega ponosa.
»Pa saj ne morete biti resni! Provokator! Mar trdite, da nekatere države po svetu danes vodijo prav takšni čudaki, le da ne nosijo šaljivih kostumov?« bi me previdno pobarali.
»Ja. Vsako leto jih je več. Ampak, vrnimo se domov. V šoli smo se učili, da obleka ne dela človeka! Saj to še vedno velja, mar ne?« bi poskušal pogovor vrniti v okvir spoštljivosti.
»Ljubezen do domovine nima nič z oblačilnimi navadami predsednika! Da vas ni sram! Kdo pa mislite, da ste, da se boste norčevali iz volje ljudstva!« bi ogorčenje prestopilo bregove.
Vaša predvidljiva reakcija je pravkar spustila ta hec na raven studijske okrogle mize zasebnih televizij, zato si bom kot avtor vzel pravico, da ga sam zaključim:
»Kaj pa, če se naš predsednik vseeno odloči postati Lipko za en dan, potem ko bo prebral ta zapis? Tako bi pogumno razširil meje svoje osebne svobode. V kostumu zelenega plišastega veseljaka bi bil še vedno skrit človek, demokratično izvoljen in približno enako priljubljen kot Lipko. No ja, nekaj težav bi vseeno nastopilo. Premikajoče se drevo, brokoli, kot bi rekla dežurna urednica, predsednik Lipko bi težko postal kompetenten zobozdravnik za en dan. Z vejami bi namreč težko vrtal.«
Čao.
