»Motnje hranjenja so duševne motnje, ki se izražajo v spremenjenem odnosu do hrane. Pri osebah s to motnjo se vse vrti le okoli hrane in sprva se zdi, da bi lahko težava s ponovno vzpostavitvijo normalnega prehranjevanja takoj izginila. A še zdaleč ni tako enostavno,« opozarja na kompleksnost problema specialistka javnega zdravja prim. Alenka Hafner s kranjske območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Pri osebah s to motnjo je namreč hrana le sredstvo za lajšanje duševnih bolečin in stisk, hranjenje in odklanjanje hrane pa način osvoboditve notranjih, bolečih in neprepoznanih čustev, razloži in nadaljuje, da se v ozadju skrivajo težke duševne stiske, nesprejemanje samega sebe in slaba samopodoba.
»Misli oseb z motnjami hranjenja se skoraj ves čas vrtijo le okoli hrane, porabe kalorij in telesne teže. Prizadeti izgubijo občutek lakote in sitosti, ob uživanju hrane pa občutijo strah in krivdo. Strah jih je situacij, ko jih drugi vidijo jesti, zato se takim priložnostim izogibajo,« razloži Hafnerjeva in doda, da na njihovo počutje pomembno vpliva tudi ukvarjanje s kilogrami in številkami na tehtnici. Za motnje pa je značilno tudi, da prehajajo druga v drugo.
Neprecenljiv je zdrav življenjski slog
Ker so motnje hranjenja, ki so največkrat zunanja podoba globljih duševnih motenj mladih, tudi pri nas vse pogostejše, so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje pripravili za učitelje in svetovalne delavce, ki so pogosto prvi, ki zaznajo mladostnikove motnje hranjenja in velikokrat ne vedo, kako ukrepati, izobraževalno-preventivna predavanja. Na njih so jim pojasnili, da ti mladi potrebujejo strokovno pomoč in zdravljenje, strokovno podporo pa tudi njihovi svojci. Med varovalne dejavnike, ki krepijo duševno zdravje mladih, so uvrstili zlasti podporno družinsko okolje in varno odraščanje. Dr. Barbara Lovrečič je dodala, da so za dobro duševno zdravje poleg genetskega zapisa pomembni tudi okolje in izkušnje. »Zlasti okolje, ki omogoča varnost, je spodbudno, ponuja ustrezne zglede, otroke usmerja in jim omogoča primerne izkušnje,« je dejala in dodala, da lahko na optimalno delovanje in ohranjanje dobrega duševnega zdravja v veliki meri vplivamo sami. Za to zadostuje zdrav življenjski slog – z zdravo prehrano, pitjem zadostnih količin vode, redno telesno aktivnostjo in kakovostnim spanjem. Pomembno je tudi, da spregovorimo in govorimo o svojih občutkih, ohranjamo stike s prijatelji in ljubljenimi osebami, znamo prositi za pomoč, ko jo potrebujemo, in si znamo vzeti odmor. Za boljšo samozavest in psihofizično kondicijo ter boljše spoprijemanje s stresom so neprecenljivega pomena tudi hobiji in aktivnosti, ki nas veselijo in v katerih smo dobri, zavedanje, da nihče ni popoln in vsemogočen, pa tudi skrb za druge.«
Alarm so nenadne vedenjske spremembe
Kako pomembno vlogo igrajo pri preprečevanju možnosti, da bi mladostniki zapadli v motnje hranjenja, njihovi starši, opozarja psihiatrinja Karin Sernec, vodja enote za preprečevanje motenj hranjenja na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. »Starši morajo biti v času odraščanja mladostnikov pozorni predvsem na vsako nenadno spremembo najstnikovega vedenja v vzdrževanju socialnih stikov ter prehranjevalnih ali spalnih navad,« pojasni in razloži, da je taka sprememba, če se denimo najstnik, ki je bil prej družaben in živahen, začne nenadoma zapirati v svojo sobo, pred družbo ali pa ga kar naenkrat skoraj ni več doma. »Nenadne spremembe lahko vodijo v depresijo, tesnobnost, motnje hranjenja, veliko možnosti je odprtih,« pravi Sernčeva in dodaja, da morajo starši, ki zaznajo spremembo, poiskati primeren trenutek, ko imata oba dovolj časa za pogovor. V pogovoru morajo najstniku zelo argumentirano pojasniti, da opažajo njegovo pogosto nerazpoloženje, nedružabnost, morda hujšanje, nespečnost..., in mu hkrati povedati, da jim ni vseeno in da bi mu radi pomagali. Pri pomoči je treba vztrajati in jo ponuditi večkrat. Tudi evropska študija kaže, da jo je treba ponuditi vsaj štirikrat ali petkrat, preden se bo mladostnik pripravljen odpreti in priznati, da je z njim nekaj narobe. »A če potem starši še v isti sapi, ko se mladostnik odpre, predlagajo pomoč psihologa ali psihiatra, bo mladostnik to občutil kot izdajo in ne bo več sodeloval,« opozarja psihiatrinja in dodaja, da si morajo tudi za ta korak vzeti dovolj časa in se mu postopno bližati. Medtem naj morda mladostniku zaupajo tudi svoje težave iz mladosti in kako so jih reševali, po nekaj pogovorih, ko zraste zaupanje, pa naj mu ob vztrajnem prepričevanju, da bi mu radi pomagali, povedo, da kljub najboljši volji sami tega ne znajo in ne zmorejo. V takšnem postopnem približevanju bo mladostnik lažje sprejel strokovno pomoč. Ni treba hiteti, še enkrat opozori psihiatrinja in doda, da študije potrjujejo, da v povprečju mine vsaj štiri do šest let, preden pride najstnik s kronično in dolgotrajno duševno motnjo, ki se kaže v motnji hranjenja, po pomoč, in da se vsaj toliko časa motnja tudi zdravi.
Potrošništvo vsiljuje nezdrave ideale
Strokovnjaki z Nacionalnega inštituta za javno zdravje so učiteljem in drugim, ki se pri svojem delu srečujejo z dilemo, kako ukrepati, ko zaznajo motnje hranjenja včasih že pri osnovnošolcih, osvetlili tudi razvoj možganov in njihov odziv na potrošniško vsiljevanje nedosegljivega ideala telesne popolnosti, zaradi česar se veliko mladostnikov sooča z negativno samopodobo in nezadovoljstvom z lastnim videzom. Od tu pa seveda ni daleč do motenj hranjenja. Zato bi morali poleg staršev tudi pedagoški delavci skrbeti, da bi njihove mlade in učljive možgane naučili tudi vrednot, ki bi jih obvarovale pred vsiljenim potrošniškim idealiziranjem telesne polnosti.
