Vodnik po sodobnih prehranskih ideologijah: Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kakšen si

Paleo jedec

Igor Zonik

Zagovorniki določene vrste prehrane ponavadi pravijo, da je prav njihova najbolj zdrava, najboljša. Tako naj bi bila najbolj zdrava tudi paleo prehrana oziroma paleo dieta. »To je edini pristop k prehrani, ki je usklajen z našo genetiko ter nam pomaga ostati vitek, močan in poln energije,« piše na spletni strani Robba Wolfa, kjer propagirajo paleo dieto. Ta temelji na pustem mesu, sadju, zdravih maščobah, zelenjavi, maščobah iz oreščkov, semen, ribjega in olivnega olja, pašnega mesa. In se izogiba mlečnim izdelkom, žitaricam, predelanim živilom, sladkorju, stročnicam... Ljudje naj bi danes jedli tisto, kar so jedli v paleolitiku, od koder tudi izvira ime paleo dieta.

Kako ta način prehranjevanja deluje v praksi, ve Igor Zonik. Ker je bil pretežak in je imel zaradi tega zdravstvene težave, se je odločil za spremembo. Poslušal je nasvet prijatelja. »Izločil sem ogljikove hidrate in ugotovil, da imam težave zaradi glutena. Dieti sem dosledno sledil leto in pol. Zdaj je 90 odstotkov moje prehrane brez ogljikovih hidratov. V dobrem letu sem izgubil 50 kilogramov, zdravje se je normaliziralo.«

Paleo dieta je zanj način življenja. »Petindevetdeset odstotkov moje prehrane vključuje meso, zelenjavo, sadje, jajca. Hrana je toplotno obdelana. Mlečni izdelki niso del paleo prehrane, vendar jih uživam, ker sem uvidel, da mi ne škodujejo. Jem sir, navadni jogurt od kmeta, mleko iz mlekomata.« Bistveno je tudi, da je izključil sladke pijače. Prej jih je popil po liter na dan. Jedel je tudi veliko kruha, testenin, riža, krompirja. Vse to je črtal s svojega jedilnika.

Zdaj za načrtovanje prehrane porabi nekaj več časa. Ne malica več kruha z namazom, ampak vsaka dva dni poskrbi, da ima doma svežo zelenjavo. Po meso hodi na kmetijo. Skrbi za to, da je čim manj predelane hrane in da ta ne vsebuje konzervansov in aditivov.

O svojem početju se je posvetoval z zdravnikom. »Ko sem se zadeve lotil, se mi je začela pojavljati apneja. Ponoči se mi je sapnik zapiral, tudi zaradi prekomerne teže, zato po minuto nisem dobil kisika. Podnevi sem imel ogromno težav, bil sem zaspan, utrujen. Bil sem pri zdravnikih na Golniku, kjer sem dobil zeleno luč, da je ta prehrana ustrezna.«

Če želi človek shujšati, ga dandanes pri izbiri načina prehrane omejuje le nebo. In denarnica. Zakaj se je odločil ravno za paleo dieto? »Nikoli nisem bil preveč navdušen nad veganskimi in vegetarijanskimi prehranskimi navadami. Kajti vse življenje sem jedel veliko mesa. Glede na to, kaj rad jem, sem ugotovil, da mi paleo prehrana ustreza.«

Pa smo tam. Na točki, kjer si pot prekrižata živalska in neživalska hrana. Ko se to zgodi, je trk lahko silovit. O tem priča internet. Tam potekajo prepiri med mesojedci in rastlinojedci, med rdečimi in zelenimi, med domobranci in partizani, med neoliberalci in socialisti... Tam najdemo mesne in rastlinske navijače. Veganske in antiveganske skupine, ki so kot mačke in psi ali kot viole in green dragonsi. Eni ljubijo rdeče meso, drugi zelene rastline, ne eni ne drugi pa niti pomisliti nočejo na mešanje med njimi.

Tudi Igor Zonik je opazil militantno govorico pripadnikov različnih vrst prehrane. Sam se zaradi tega ne vznemirja. »Gre za odločitev vsakega posameznika. Zame prehrana nikoli ni bila kot nekakšna vera. Vsakemu rečem le, naj poskusi. Naj en mesec je tako, pa bo videl, kako se bo počutil. Potem lahko ponovno uvede sladkor, gluten... In bo spet videl, kakšno bo počutje. Nimam nobenih zadržkov do veganov in vegetarijancev. Vem pa, da na facebooku prihaja do zbadanj. Nekateri pač potrebujejo takšno pregovarjanje.«

Vegan

Dani Sušnik, predsednik veganskega društva

Dani Sušnik je pred devetnajstimi leti postal vegetarijanec, pred štirimi leti pa vegan. Hrano živalskega izvora je s svojega krožnika pognal zaradi etike. »Ne škodovati po nepotrebnem je pravilo etike. Če je hrana živalskega izvora nepotrebna, jo je neetično jesti. Znanstveno dokazano je, da je to popolnoma nepotrebno. Veganska prehrana ni nadomestek za katerokoli obliko prehrane. To je le ideološki koncept večine, ki je živalsko hrano. Veganska hrana ima cel spekter mikro in makro hranil, ki jih pridobimo iz etičnega vira.« Etični viri so tisti, ki ne čutijo. Ki nimajo zavesti. Ki nimajo centralnega živčnega sistema. Torej niso živali, so pa to rastline, alge, gobe, minerali...

Vegani ne jedo mesa, ker nočejo, da bi živa bitja umirala. Razumljivo. Zakaj pa ne pijejo kravjega mleka? »Ker se mleko prideluje tako, da je krava zasužnjena. Je brez pravic, brez svoje avtonomnosti. To ni etično, ker je popolnoma nepotrebno. V živilih živalskega izvora ni nobenega za življenje potrebnega hranila, ki ga ne bi mogli dobiti iz katerega drugega, bolj etičnega vira. To ni moje mnenje, ampak konsenz znanosti. Podobno kot drži, da je Zemlja okrogla.«

Bi bilo živali etično pobijati za potrebe prehrane, če ne bi imeli dovolj drugih vrst hrane? »Ja, verjetno. V paleolitiku so to ljudje najbrž morali početi. Zdaj pa to ni potrebno.« Če to, kar so počeli v paleolitiku, danes ni več potrebno, ali potem paleo prehrana ni primerna? Posvetilo se mi je: paleo in veganska prehrana nista del iste frakcije, ne spadata niti v isto stranko. Vseeno je to terjalo dodatna pojasnila. »Veganska prehrana je primerna za vse stopnje razvoja od dojenčka naprej, če je jedilnik pravilno sestavljen, in zmanjšuje tveganje za nekatere bolezni. Paleo dieta pa je moda, ki ni osnovana niti na znanosti niti na etiki. Je daleč od etike. Ne samo, da ne vpliva dobro na človeško telo, celo na okolje vpliva katastrofalno. Predstavljajte si, da bi šel ves svet na paleo dieto. Ena žival poje ogromno rastlinja. Paleo jedci pa jedo ekološko meso, kar je sploh potratno, saj se na ta način porabi še veliko več površin in je treba izsekati še več gozdov. Tudi glede hujšanja je znanost zelo jasna. V povprečju imajo najprimernejšo telesno težo vegani, potem vegetarijanci.«

Ko gre za prepričanje, se nasprotna mnenja lahko hitro sprevržejo v konflikt. Tudi Dani Sušnik je opazil prepire med pripadniki različnih prehranskih skupin. Toda sam predsodkov glede tega nima. »Imam prijatelje, ki jedo vse.« Ne odobrava, če ljudje jedo živali, a jih razume, predvsem zaradi vpliva družbe. »Verjamem, da so ljudje dobri. Če bi zares vedeli, kaj se z živalmi dogaja, pa tega ne bi počeli.«

Vegani so rastlinojeda oziroma neživalskojeda (takšna je pravilna definicija) manjšina v primerjavi z vsejedo večino. Ko se v družbi vzpostavi tak odnos, zasmrdi po nestrpnosti. »Nestrpnost se pojavi vedno, če imaš različni kulturi, različna etična pogleda. Ker nas je veganov manj, je seveda več nestrpnosti vsejedcev do nas. Čim bo vegan kaj naravnost nazaj povedal, bodo rekli: Aha, vegan je nestrpen do nas. Seveda so tudi nekateri vegani nestrpni. Vegani nismo nič boljši ljudje od drugih, le bolj etično jemo.« Kje smo to že slišali? Pri stigmatizaciji Romov? Tujcev? Beguncev? Istospolnih? »Mogoče na neki način lahko najdemo vzporednico, čeprav ni tako hudo. Problem je, da nas drugi zaznavajo kot drugačne. A šele, ko jim povemo, kaj jemo. V resnici smo zelo dobro integrirani v družbo. Nihče ne ve, da smo vegani, dokler ne opazijo, kaj smo naročili v restavraciji. Takrat pa groza.«

Lakto-ovo vegetarijanec

Blaž Cugmas

Lakto-ovo vegetarijanstvo je druga veja vegetarijanstva. Med lakto-ovo vegetarijance se uvršča Blaž Cugmas. Ne jé mesa in rib, pač pa drugo hrano živalskega izvora, kot so jajca in mlečni izdelki. Mesu se je odpovedal pred več kot desetletjem, ob koncu šolanja v gimnaziji, ker mu intenzivna reja živali ni bila všeč. »Je škodljiva za okolje in živali. Če ješ meso s kmetije z ekstenzivno rejo, pa se mi to ne zdi nič spornega. Če bi imel kmetijo in svoje živali, bi se verjetno vrnil na običajno prehranjevanje.« Motijo ga predpisi, ki dovoljujejo rejo velikega števila živali na majhnem prostoru, kot je to reja piščancev. In: »Prašiči so na farmah običajno zaprti v hlevih. A prašiči radi rijejo, skačejo okoli, podobno je s kravami, ki so rade na pašnikih, in kokošmi, ki bi tekale naokoli.«

Za pripravo jedilnika porabi pet, deset minut na dan. Meni, da bi imel s tem več težav, »če bi hotel živeti pravo vegansko življenje v skladu z visokimi etičnimi standardi. Verjetno bi mi vzelo zelo veliko časa. Ko sem bil v Kanadi, pa sem ugotovil, da je tam zaradi ponudbe v trgovinah in restavracijah biti vegan zelo preprosto.«

Blaž Cugmas pravi, da nima kakšnega posebnega odnosa do drugih vrst prehranjevanja. »Vsak naj dela, kakor se mu zdi prav.« Moti ga nekaj drugega. »Na živce mi gre, ko mi ljudje težijo. Tako vegani kot mesojedci mi govorijo, kakšen bi moral biti.« Ni mu všeč, če ljudje poudarjajo njegov način prehranjevanja, prav tako kot ne, če namigujejo, da je dvoličen, ker s svojega jedilnika ni izločil vse hrane živalskega izvora. »Tudi če si invalid, ti ni všeč, če ti vsakih pet minut povedo, da si invalid. Če kot vegetarijanec prideš k mesojedi družini na kosilo in te vsakih pet minut opomnijo, da si vegetarijanec, in iz tega delajo veliko reč, ni prijetno. Vegani po drugi strani te največkrat obravnavajo kot kriminalca, ker si samo vegetarijanec, ne pa vegan,« se je jezil.

Nato pa pristavil: »Tako je: če dosledno ne bi podpiral intenzivne reje, tudi kravjega mleka ne bi smel piti. Ali le preverjenega, kar pa ti vzame veliko časa. Jajca od kmeta, ki ima kokoši na prostem, še poiščem. Poiskati domači sir ali mleko iz domače reje pa vzame preveč časa. Vegani te radi obtožijo, da samo govoriš, da želiš živalim prijazno okolje, v resnici pa podpiraš intenzivno rejo. Naj vsak dela, kakor se mu zdi prav in v skladu z lastnimi prepričanji! Jaz drugih ne opominjam, da so vegani ali mesojedi.«

Frutarijanec

Onohej Zlatove

Frutarijanstvo bi lahko označili za radikalno vejo vegetarijanstva. Frutarijanci oziroma presnojedci jedo le sadje in zelenjavo, ki rasteta nad zemljo, česar na primer po besedah Danija Sušnika vegani ne podpirajo. Na ta način se je pred dvema letoma začel prehranjevati Onohej Zlatove. Frutarijanec ni postal zaradi etičnih vzgibov, ampak ker se je želel bolje počutiti. Šele kasneje začel razmišljati tudi o etični plati prehranjevanja.

Prej je jedel veliko mesa in krompirja, imel je več manjših, a nadležnih zdravstvenih težav, pogosto je bil utrujen, počutil se je slabo. Potem je spoznal človeka, ki ga je vpeljal v frutarijanstvo in je postal njegov učitelj. »Ta znanec mi je povedal, v čem je resnica. Kuhana hrana je mrtva. V njej ni živih vitaminov in mineralov. Ko človek je to mrtvo hrano, ga ne poživlja. Če vseskozi ješ mrtvo hrano, te to tlači. V treh mesecih sem z jedilnika črtal vso kuhano hrano in vse, kar raste pod zemljo. Začel sem jesti le hrano, ki za rast potrebuje sončno svetlobo.« Nad učinkom je navdušen. Pravi, da nima več zdravstvenih težav, da ima izostrene čute in da se odlično počuti, k temu pa da pripomorejo tudi delci meteoritov, ki jih nosi okoli vratu. Doživel je osebnostni preporod, k čemur je sodila tudi sprememba imena.

Letošnje leto je začel z devetimi dnevi postenja z vodo. Potem je tri mesece pil le sadne sokove. »Takrat sem imel še zlasti izostrene čute in ogromno energije. Spal sem po tri ure na dan, veliko sem se ukvarjal s športom.« Sledili so trije meseci, ko je jedel le presno hrano. Ker skozi vse leto tega ne zdrži, si od poletja naprej občasno privošči tudi kuhan fižol in grah, zelenjavno juho, riž. V zadnjih 24 urah pred našim pogovorom, bilo je okoli 18. ure, je jedel naslednje: »Včeraj zvečer pred spanjem sem pojedel jabolko. Za zajtrk sem pojedel kaki in banano. Čez dan pa tri ali štiri jabolka, ampak ne naenkrat. Če začutim večjo lakoto, se najem banan ali česa sladkega, kot je mango.«

Našteto je precej oddaljeno od kriterijev uravnotežene prehrane. Odprtih ust me je pustil, ko je na vprašanje o tem dejal, da so mnogi v koncentracijskih taboriščih preživeli, čeprav so jedli še precej slabšo hrano. »V primerjavi s tem lahko na veliko izbiro sadja, ki nam je na voljo, gledamo kot na blagoslov.«

Edini vir informacij mu je bil omenjeni prijatelj, medtem ko se pri zdravniku ni pozanimal o primernosti takšne prehrane. Prav tako na to temo ni nič prebral. Zanesel se je le na lastno izkušnjo. »K zdravniku nisem šel, ker vem, da bi mi rekel, naj pojem zrezek. Ljudem, ki svarijo pred tovrstno prehrano, odgovorim, najprej moraš sam poskusiti in boš videl, kako se boš počutil. Če se ne boš počutil v redu, lahko v tistem trenutku prekineš. Ko sem poskusil, sem ugotovil, da se nisem še nikoli tako dobro počutil. Le nos me je začel mučiti. Hodiš po mestu, vidiš ljudi, ki jedo, in psihološko te zagrabi lakota. Če bi bili okoli mene samo ljudje, ki jedo sadje, tega ne bi bilo.«

Kako se na njegovo frutarijanstvo odziva okolica? »Veliko ljudi si želi jesti to hrano. So poskusili, a ne zdržijo. Sicer pa kakšnih predsodkov nisem zaznal. Vsak si misli svoje.« Drugi načini prehranjevanja ga ne motijo. Če gre k vsejedim prijateljem na piknik, iz vljudnosti celo poje kakšen čevapčič.

Uporabnik izdelkov herbalife

Tadej Apatič

Modna je tudi športna prehrana, ki naj bi pomagala do izklesanega telesa. Najbolj prepoznavno ideologijo tega področja je v zadnjih letih prek svojega sistema postavil Herbalife. Ta je priljubljen predvsem med športniki. Športnik je tudi Tadej Apatič, profesionalni nogometaš, ki se je s tovrstno prehrano srečal na predstavitvi v klubu, za katerega je tedaj igral. Poskusil je in bil je zadovoljen. Po vadbi se je hitreje regeneriral, bil je manj utrujen, okrepil se mu je imunski sistem. »Ko sem uvidel, da lahko z nasvetom pomagam še komu, sem si rekel, zakaj pa ne, zakaj bi to obdržal samo zase. Najprej sem svetoval soigralcem, zdaj k meni prihajajo tudi ljudje, ki niso profesionalno povezani s športom.«

Razlaga, da bi teoretično človek lahko živel zgolj od izdelkov herbalife, praktično pa da je to nemogoče. »Osnovni napitek herbalife je edini izdelek, ki je na ministrstvu za zdravje registriran kot hrana in ne kot dodatek k hrani. A ne moreš uživati samo tega. Vsi moji rezultati in rezultati ljudi, ki sem jim pomagal, temeljijo na uravnoteženi prehrani, večji količini popite vode in kvalitetnih dodanih izdelkih. Samo z izdelki herbalife lahko pokriješ morda enega do dva obroka na dan.«

Poraja se vprašanje, ali uporabniki vedo, kaj je v tem napitku, ki je, preden postane napitek, videti kot prašek. Je res tako zdrav? »Če si uspešnejši, te povabijo v ZDA, da si ogledaš, kako poteka proizvodnja. Nam to pokažejo prek videa. Za tem stoji 250 priznanih zdravnikov z vsega sveta, ki so delali denimo s teniškim igralcem Rafaelom Nadalom in špansko košarkarsko reprezentanco. To hrano priporočajo tudi svoji družini.« Da bi dodatno preveril učinek izdelkov, ki jih uživa že osem let, redno daje kri na analizo. Pravi, da so rezultati odlični.

Kako pa je z razvpitim, domnevno piramidnim sistemom, kar naj bi vodilo v boj za čim več ljudi, ki jih vsak želi imeti pod seboj? »Tisti, ki pristopijo na ta način, na dolgi rok niso uspešni. Jaz od vsega začetka pomagam ljudem, na koncu pa se odločijo sami.« Toda sistem kljub temu temelji na privabljanju čim večjega števila ljudi pod svoje okrilje? »V prejšnjih letih je bilo tega zelo veliko. Ampak podjetje zadnje čase zelo pazi, da se ne bi delalo na tak način. Veliko izobraževanj posveča temu, da gre za pomoč in ozaveščanje o zdravem in aktivnem življenju.« Zagotavlja, da sam ne posega po takšnih metodah. »Svojo skupino učim, naj naredijo rezultat na sebi in se promovirajo tako, da se pokažejo s svojim izgledom. Potem jih okolica opazi in jih začne sama spraševati.«

Tudi Tadej Apatič ne nasprotje drugim vrstam prehrane. Še več. »Veganom se klanjam.« Zakaj? »Ker morajo biti res dosledni, izbirati morajo hrano, iti v trgovino, si vzeti čas. Meni bi bilo pri tem hitrem načinu življenja to težko.« Sicer pa mu je najbližja hrana z domačega vrta.