Kot človek se počutim tako, kot bi se kateri koli drug človek na mojem mestu. Utrujeno. Položaj me potiska v skrbi. Duh, ki se ustvarja, ni pomirjujoč. Deset let sem mufti islamske skupnosti v Sloveniji in v podobnih okoliščinah vedno znova odgovarjam na enaka vprašanja. Počutim se kot pomarančna lupina. Vse odgovore smo dali med javno razpravo o gradnji džamije v Ljubljani. V teh tragičnih okoliščinah moramo ponovno odgovarjati na vprašanja, za katera smo mislili, da so vsaj malo razjasnjena. Pač niso, pojasnjevali bomo še naprej.
Kaj morate pojasniti?Da je velika večina muslimanov v Sloveniji popolnoma miroljubnih ljudi in tudi oni morajo trdo delati, da bi si zagotovili eksistenco. To so ljudje, ki nimajo časa, da bi se ukvarjali z lokalno politiko, kaj šele z globalno politiko. Večina muslimanov je delavcev, ki poskušajo preživeti svoje družine v upanju, da bo njihovim otrokom bolje. Večina njihovih otrok pa konča na delovnih mestih svojih staršev. Morda zato, ker se ne znajdejo v okolju, morda zaradi predsodkov, dejstvo pa je, da so muslimani bolj ali manj v istem položaju, v katerem so bili pred petdesetimi leti. Delajo v servisnih dejavnostih in nimajo časa za velike svetovne teme.
Res ne vidite drugih problemov?Ob tem je treba reči, da obstajajo zlonamerni posamezniki. Najdete jih v vsaki družbi, v vsaki religiji in tudi med muslimani. Ljudje, ki zlorabljajo naklonjenost in dobroto drugih ljudi, v svojo osebno korist poskušajo obrniti stvari, ki so jim jih gostitelji dali, da bi se bolje počutili v njihovi deželi. Gledati na muslimansko skupnost ali na muslimane kot na izvor problemov pa se mi zdi katastrofalno. Nad terorističnim napadom v Parizu smo mi vsi enako šokirani. Zdaj se ponovno prikazuje islam kot izvor vseh problemov. Tako ne bomo rešili nič.
Kako pa?Na svetu je milijarda in pol ljudi, ki se identificirajo z islamom. Vprašanj ne morete reševati skozi ideološke okvire delitve na eno ali na drugo stran. V kakšnem svetu bomo živeli v naslednjih letih? To ni izziv samo za Evropo, ni izziv samo za muslimane, to je civilizacijski izziv. Muslimani smo del civiliziranega sveta. Vemo pa tudi, kaj se v tem svetu lahko zgodi. V devetdesetih letih so se pripravljali medijski linči, ki so se pretvoril v prave linče in haaško sodišče pripeljali do sklepa, da se je nad nami zgodil genocid. Že tri mesece zdaj skrbno sledim nekaterim slovenskim medijem, ki širijo takšno sovraštvo do islama, da sem zares zaskrbljen in vem, da se mnogi muslimani v Sloveniji zaradi tega zares slabo počutijo.
Ali zaznavate tudi poskuse, ki gredo v drugi smeri? Manifestacije solidarnosti z begunci in realno pomoč?Da, in to vzbuja upanje. Še vedno obstajajo ljudje, ki razumejo kontekst, v katerem smo se znašli. Razumejo, da v modernem svetu religija ni glavni problem. Problem je moč, vpliv, nadzor nad naravnimi bogastvi, dekompozicija celotnega Bližnjega vzhoda. Mnogim ljudem je to popolnoma jasno. V slovenski družbi in v mnogih družbah Evrope je veliko ljudi, ki se borijo proti poenostavljanju vprašanj in na pošten način razmišljajo o našem problemu. Da ne bo nesporazumov – za nasilje v Parizu ni nikakršnega opravičila. Tako kot za nobeno drugo nasilje ni treba kazati nobenega razumevanja. V trenutkih, ko se zgodi takšno gnusno dejanje, je tudi težko o tem analitično govoriti in se vpraševati, zakaj do tega prihaja. To niso dnevi za globalna razmišljanja, ampak za sočutje z žrtvami in njihovimi sorodniki. Ko pa se čustva poležejo, se je treba prav o tem resno pogovoriti in se ne ponovno prepustiti čustvom. V Slovenji z velikim veseljem preberem besedila desetine ljudi, ki svoje delo jemljejo resno. Vsakič znova mi dajo upanje, da bo prevladal razum. Nisem pa prepričan, če je politiki jasno, kako in na kakšen način ustvariti javno mnenje, v katerem bi se zrak lahko razčistil. Zdi se mi, da prevladujejo populisti, ki jim je vseeno, kako bo majhna skupnost preživela to obdobje.
Kako kot manjšina doživljate ta trenutek?Poglejte, nobeni manjšini ni lahko. Krščanske manjšine na Bližnjem vzhodu so zdaj v zelo težkem položaju. Nam je lažje. Ne gre si pa zatiskati oči pred tem, da se tudi mi ukvarjamo z elementarnimi vprašanji. Poglejte zakon, ki ureja naš položaj, in videli boste, da so temeljne stvari odprte. Jaz se ukvarjam z vprašanji moje skupnosti. Ne morem se ukvarjati z globalnimi temami. Zanje res nisem odgovoren, kot človek pa sledim dogajanju. Vendar ne odločam jaz. V Sloveniji smo naredili vse, da bi se približali javnosti. Ampak res smo majhna skupnost. Nimamo zmogljivosti, da bi se lahko ukvarjali z velikimi vprašanji in da bi bili partnerji ljudem, ki imajo v teh rečeh besedo. Veste koliko ljudi imamo zaposlenih v administraciji?
V resnici ne.Tri. V slovenski družbi nismo vplivna institucija. Zaradi globalnega konteksta v nekaterih trenutkih pridobimo težo. Soočeni smo s strašno nasilnim dejanjem. Veseli me, ko vidim, da so se v Sloveniji osrednji mediji pripravljeni pogovarjati o razlogih za napade. S poceni propagandnimi triki je zelo lahko priti v središče pozornosti. Razloži se pa nič.
Kaj vas sprašujejo člani vaše skupnosti, ko pride do napada in postanejo predmet pozornosti?Najpogostejše vprašanje vernikov je preprosto: »Zakaj sumijo nas, ki smo s svojimi življenji pokazali, da smo lojalni državljani, predani civilizacijskim vrednotam, da spoštujemo demokratične vrednote modernega zahoda in da smo Evropejci?« Tako bi lahko strnil vprašanja, ki jih dobivam te dni. Zakaj nas generalizirajo? Kako lahko ločimo boje za pravice posameznih narodov v bližnjevzhodnih državah od brezglavega nasilja? Kakšen je vpliv evropskih velesil na te tokove? Kaj moramo v teh okoliščinah narediti? Kaj lahko naredimo? Ljudje mi rečejo, da mi nismo rešili niti sebe, kako se lahko vključimo v reševanje drugih ljudi.
Na ta vprašanja moram vedno znova najti odgovore. Jasno, da nas razvoj dogodkov na Bližnjem vzhodu skrbi. To daje krila ekstremistom med nami. Ne smemo si zakrivati oči pred tem, da se tudi med nami nekateri muslimani radikalizirajo. Jasno da se. Prevladujejo? Ne! V različnih svetovnih gibanjih prihaja do zelo različnih oblik radikalizacije. Poglejte Mjanmar, Palestino, nekatere afriške države. Položaj se radikalizira. Moj problem je, kako vzgajati in izobraževati muslimane v Sloveniji. Za to sem študiral. Ko me vprašajo, zakaj drugi gledajo na nas z nerazumevanjem in predsodki, odgovorim z vprašanjem: »Poglejmo, kje mi delamo napake.« Kje mi v naših procesih ne razumemo problema. Islamska skupnost kot institucija daje vse od sebe, da ljudi izobražujemo v duhu svobode.
O tem obstajajo različna stališča. Dejstvo je tudi, da so slovenski državni organi pred desetimi leti zelo konfuzno delovali in omogočili, da je prišlo do degradacije strukture institucije islamske skupnosti. Z idejo omogočanja različnih oblik delovanja so odprli procese, ki zdaj nam škodijo. Mi kot organizirana institucija imamo ničelno stopnjo tolerance do vsakršnega agresivnega in nasilnega obnašanja. Ne moremo pa ga sami preprečiti, zato se obračamo na druge institucije.
Kakšen pa je odziv?V zadnjih desetih letih sem imel sestanek s predsedniki vseh slovenskih vlad. Opozarjal sem na probleme, moledoval, naj omogočijo izobraževanje naših imamov v slovenskem jeziku. Jaz si prizadevam, da bi se ljudje čim hitreje in čim lažje integrirali. Tukaj je treba najti odgovore na naše največje probleme. Morda zdaj ni najustreznejši trenutek za odpiranje teh vprašanj, ampak jaz vem, da si je treba za to prizadevati.
