Francija je včeraj opoldne za minuto zastala. »Prekinil sem delo in bilo je… čudno. Ne znam opisati. Žaloval sem, hkrati pa sem bil nepopisno jezen na morilce, ki so vse te ljudi pobili brez razloga,« je rekel bolničar Frederic Gonet, ki se je tako kot milijoni Francozov in ljudi drugod po svetu z minuto molka spomnil 129 žrtev petkovih napadov v Parizu. V podjetjih so prekinili delo, na ulicah so zastali koraki, v šolah in univerzah je zavladala tišina, ki se je potem marsikje prelila v petje marseljeze.
»Zlobni despoti bi postali gospodarji naših usod... K orožju, državljani!« je del njenega besedila, ki ga je vsaj posredno nekaj ur pozneje udejanjil predsednik Hollande. V govoru na enem redkih skupnih zasedanj senata in skupščine je oznanil: »Francija je v vojni.« Napovedal je podaljšanje izrednih razmer za tri mesece in spremembo ustave, ki bo dala policiji dodatna pooblastila v boju proti terorizmu.
Ljudi prevevajo različni občutki
»Zakon, ki omogoča izredne razmere, smo uporabili le med vojno v Alžiriji. Določa, da lahko policija počne skoraj vse. Običajno hišnih preiskav ne smejo opravljati pred šesto uro zjutraj, zdaj vdirajo sredi noči. Priznavajo celo, da zdaj spravljajo za zapahe ljudi, ki nimajo nič opraviti s petkovimi umori, ampak denimo z drogo. Ne da bi podpiral drogo, toda to nima z napadi nobene zveze,« je do ukrepov kritičen Alain Krivine, nekdanji predsedniški kandidat in član protikapitalistične stranke. »Dejstvo je, da je bilo v petek ubitih mnogo ljudi. Vendar oblast zdaj to izkorišča. Takšni varnostni ukrepi težave ne bodo rešili,« pravi, medtem ko je med ljudmi mogoče zaznati različne občutke – od zagotavljanja, da svojega načina življenja ne bodo spremenili, do podpore ukrepom, če bodo učinkoviti in bodo prispevali k varnosti.
Napoved predsednika Hollanda, da je Francija v vojni, je ljudi pustila nekoliko zbegane. »To ne bo običajna vojna, se mi zdi,« je rekel Philippe Hecart, ki se je v francosko prestolnico pripeljal s tristo kilometrov oddaljenega doma in se ustavil na enem od mest, kjer žrtvam prižigajo sveče. »Videti je sicer nujno, da okrepimo varnostne razmere, a v svoji državi nočem Guantanama. Nočem, da se spremeni v nekakšno ječo, četudi z najboljšimi nameni.«
Omenjanje zloglasnega zapora se morda zdi pretirano, a vzporednica ni povsem zgrešena. Zdaj, v ironičnem obratu zgodovine, tudi nekateri ameriški varnostni strokovnjaki opozarjajo Francijo na razglasitev vojne, kakršno je nekoč oznanil njihov bivši predsednik. A vsi Francozi niso proti. »Zavedam se, da moramo storiti nekaj odločnega, močnega, za vse ljudi v Evropi. Zdaj žalujemo, potem pa bo vojna, ki bo drugačna. To ne bo konflikt, kot je bila druga svetovna vojna,« je rekel Olivier Mardi. Po njegovem mnenju je Francija na poti k dolgotrajni spremembi. »Življenje bo spet teklo po starem čez pet, morda deset let. Pariz in Francija nista enaka kot prej. Ko so napadli tednik Charlie Hebdo, je bilo drugače. Napadli so točno določeno skupino ljudi. Zdaj te lahko nekdo sredi prestolnice ustreli, ker nekje sediš, pa če si Francoz, Nemec ali Anglež. To ni normalno. Razmišljam tudi, kako bo to vplivalo na mlado generacijo. Veliko mladih je umrlo v petek.«
Tej generaciji pripada Naomi, ki pa napoveduje, da ji petkovi dogodki in izredni ukrepi ne bodo spremenili ritma življenja. »Še naprej bom šla s prijatelji na pivo, na cigareto, plesala ves konec vikend, študirala in ljubila naš način življenja. Pokazati moramo, da živimo naprej, da smo svobodni in bratski in enaki,« je naštela državni moto in razložila, da je njena ideja vojne drugačna od tistih, ki v besedi vidijo kalašnikovke in pobijanje. »Vojna je velika beseda. In preveč je okarakterizirana z nasiljem in orožjem. Ampak mi nimamo pušk. V mojih očeh je pravi konflikt drugačen. Zame je to vojna, ko se proti terorizmu bojujemo z vrednotami, idejami in izobraževanjem.«
Andrej Brstovšek
