Sodoben turist na neki način spet dojema stvari tako kot turist pred stotimi leti. Zanimajo ga lokalne in avtorske zgodbe. Ko gre turist v Talin, želi videti Estonce in doživeti estonsko zgodbo. Ne zanimajo ga standardizirane storitve brendiranih hotelov, ki so enaki kjer koli po svetu. Enako je tukaj. Ko pride tujec v mesto, želi spiti kavo ali kozarec vina tam, kjer pijejo tudi domačini. Seveda si želi tudi jesti tam, kjer jedo domačini, ne pa menija za turiste. In Grand hotel Union pod eno streho ponuja vse omenjeno, hkrati pa nosi tradicionalno zgodbo, ki je del mestnega življenja.
Pa res počnejo domačini v Grand hotelu Union vse našteto?V Smrekarjevem hramu večinoma jedo domačini, v kavarni so prav tako večinski gostje Ljubljančani. Seveda jedo pri nas tudi tujci, ampak ti ne sedijo ves dan v hotelu. Zato sodelujemo tudi z drugimi vrhunskimi restavracijami. Ponujamo na primer pakete skupaj z restavracijo JB. Pri nas so nastanjeni, k Janezu Bratovžu pa gredo na večerjo. V našem interesu je, da bi bilo v Ljubljani čim več vrhunskih restavracij, saj bi se ljudje tudi zaradi tega vračali.
Kaj ste najprej spremenili, ko ste postali direktor?Najprej sem seveda pogledal, kako potekata prodaja in marketing, in takoj sem začel uvajati spremembe pri načinu prodaje naših storitev. Z marketinškega vidika ni najpametneje govoriti o stvareh, ki so me zmotile, a dejstvo je, da smo imeli nezadostno gostinsko ponudbo. Ko sem konec lanskega avgusta prišel v službo, sem moral iskati, kje bom spil kavo. Ne Kavarna Union ne Smrekarjev hram nista obratovala. Tudi letos smo Smrekarjev hram poleti zaprli, a v prihodnje ga ne bomo več. Moramo se odpirati, ne zapirati.
V večernih urah redno pripravljate program z veliko glasbe, plesa, gledališkimi predstavami, potopisi… Kakšen je odziv?Pred leti so se v kavarni resda zadrževali predvsem starejši, danes pa nas obiskujejo vse generacije in različni profili ljudi. Kar je tudi prav, saj je kavarna prostor, kjer se ljudje družijo ne glede na to, kaj počnejo v življenju. V večernih urah prej ni bilo veliko gostov, zdaj pa so zelo dobro obiskani na primer plesni večeri, predvsem tango in sving. Ljudje radi hodijo tudi na koncerte. Ko imamo dogodke – in teh je res veliko –, se kavarna vselej napolni. Spet postajamo »melting point«, kar je Union nekoč že bil. Soustvarjanje življenja v mestu je danes osnova marketinga.
Kaj pa mladi? Je zanje druženje po hotelih sploh sprejemljivo?Bi šli v hotel na večerjo?
Pred leti mi ne bi padlo na pamet, zdaj se stvari spreminjajo.V tem je poanta. Trudimo se odpraviti stereotipe. Ljudem bi radi dopovedali, da se dobro je tudi v hotelih. Skratka, mladi prihajajo, če je seveda ponudba zanimiva oziroma prilagojena njihovim potrebam. In spet smo pri hrani in pijači, brez česar danes v hotelirstvu in na splošno v turizmu nimaš kaj iskati.
Kaj ste v tem pogledu že spremenili in kaj še načrtujete?Od hotelov v našem rangu se pričakuje, da bodo imeli gostinsko ponudbo na nivoju. V Grand hotelu Union sem najbolj pogrešal dobro ponudbo vina. Zato smo v procesu sprememb najprej postavili Vinsko knjižnico, kjer se odvijajo tudi številni izobraževalno-vinski dogodki. Ker želimo promovirati predvsem slovenska vina, na katera smo lahko ponosni, smo spremenili tudi način prodaje. Več kot 170 različnih vin lahko gostje kupijo za domov po maloprodajni ceni. Prav tako gledamo, da so vina dostopna gostom, ki pijejo v hotelu, zato ponujamo 20 in več različnih vin na kozarec, pri čemer se ponudba tedensko spreminja. V skladu z novo politiko ponujamo le vina, ki jih ni mogoče dobiti na prodajnih policah supermarketov.
Kaj pa Smrekarjev hram? Kolega, ki je tjakaj redno zahajal na kosila, je povedal, da ste po poletnem premoru ceno kosila dvignili za 30 odstotkov. Se vam zdi cena 14,5 evra za kosilo, pri čemer je glavna jed klobasa z zeljem, za goste privlačna?Klobasa z zeljem je bila v ponudbi v sklopu sodelovanja z Okusi Ljubljane. Cenovna politika v Smrekarjevem hramu sloni na vrednosti ponudbe za gosta, ki je visoka – najsi gre za tradicionalno slovensko jed ali moderen mediteranski krožnik. Dejstvo pa je, da moramo tudi predrugačiti ponudbo. Zato ta teden odpiramo nov lobi bar v Grand hotelu Union Business, se pravi v bivšem Holiday Innu. Z lobi barom bomo združili Unionski vrt, ki bo po novem odprt vse leto. To bo nekakšna dnevna restavracija oziroma bistro, kjer bodo stregli kosila in prigrizke. Vse bo na visokem nivoju, tudi vinska ponudba bo hotelska, vendar bo to drugačna hrana kot v Smrekarjevem hramu, kjer bo po novem strogo à la carte restavracija na najvišji ravni. Najboljši hotel v mestu mora namreč imeti tudi restavracijo, s katero bo tekmoval z najboljšimi.
V okviru Grand hotela Union imate ogromne prostorske predispozicije – 21 konferenčnih dvoran in salonov, ki sprejmejo do 850 obiskovalcev. So dvorane polno zasedene?Smo hotel in kongresni center obenem. Imamo ogromno kongresov, raznoraznih sprejemov, tudi gledaliških predstav in koncertov. Ta teden bo denimo v veliki Unionski dvorani potekal Ljubljanski festival vin. Je pa – glede na zmogljivosti – še veliko prostora na razpolago, predvsem v večernih urah.
Kako dojemate hotelsko konkurenco v mestu? Predstavlja za vas konkurenco tudi spletna platforma Airbnb?Airbnb je rdeči karton hotelskim verigam, ki so standardizirale ponudbo čez mero sprejemljivega. Airbnb je samo izkoristil brezosebnost raznih hotelskih verig in ponudil lokalno zgodbo. Njihova ponudba je in ni konkurenca, a to niti ni tako pomembno, saj želimo ustvariti svojo zgodbo.
Vsak hotel se rad ponaša z znanimi gosti, ki so v njem prenočili. Na spletnih straneh omenjate Orsona Wellsa, Billa Clintona, dalajlamo in angleško kraljico Elizabeto II. Marsikoga bi verjetno zanimale tudi sobe, v katerih so nekoč prenočevali maršal Tito in njegovi tovariši. Zakaj tega ne oglašujete?Ne vem, ali je Tito sploh spal v Grand hotelu Union, ker je Brdo pri Kranju preblizu. (Smeh.) Pri zapisovanju referenc znanih oseb izbiramo tiste, ki so preverljivo izkusile storitve. Za Tita nimamo zanesljivih informacij.
Zakaj pa ste dali odstraniti muzejsko zbirko polpretekle zgodovine, ki jo je v kletnih prostorih negoval vaš predhodnik, dolgoletni direktor Bogdan Lipovšek?Da ne bo nesporazuma: če bi bila to soba namenjena oziroma dostopna javnosti, bi zbirko z največjim veseljem delili z gosti. V sobi bi stregli hrano in pijačo v maniri tistih časov. A dejstvo je, da je bila zbirka v zadnji sobi v skladišču in je v njej zaudarjalo po plesni. Zato smo jo za nedoločen čas posodili Muzeju novejše zgodovine. Tam jo bodo očistili, popisali in razstavili.
Ob inavguraciji so vas lastniki predstavili kot kriznega menedžerja. Glede na to, da naj bi bil holding ACH v resnih finančnih težavah, se samo po sebi poraja vprašanje, kdaj se bodo Union hoteli prodali.Lastniki me niso pripeljali zaradi prodaje. Poiskali so direktorja, za katerega verjamejo, da bo bistveno izboljšal poslovne rezultate. In rezultati so – seveda jih še ne smem razkriti – letos bistveno boljši. Nobena skrivnost pa ni, da družba ACH svoj 75-odstotni delež prodaja.
