Čeprav se zdi, da o Triglavskem narodnem parku tarnajo predvsem Bohinjci, morajo s pravili v parku živeti tudi občani Bleda, Jesenic, Kranjske Gore, Tolmina in Bovca. Njihovi župani v imenu prebivalcev opozarjajo, da parkovna pravila močno vplivajo na življenje ljudi v parku. A nasprotno od Bohinjcev izpostavljajo tudi pozitivne plati zaščite in koristi, ki jih park prinaša.
Mnogo prahu je dvignilo nedavno sprejetje načrta upravljanja parka. Načrt je nastajal kar pet let in temelji na zakonu o Triglavskem narodnem parku iz leta 2010. Prav ta zakon po mnenju bohinjskega župana Franca Kramarja močno omejuje življenje Bohinjcev, saj vsebuje predvsem prepovedi, medtem ko se v delu, ki omenja finančne spodbude, ne izvaja. Podobno se tudi načrt upravljanja po njegovem osredotoča predvsem na naravovarstvene projekte, ne pa tudi na ekonomske in sociološke. Prav zato oba dokumenta po Kramarjevem mnenju omejujeta razvoj turizma, kmetijstva, gozdarstva in drugih dejavnosti na območju parka.
Ne morejo soteskati, gobariti, postaviti sanitarij...
Največji del parka res leži v občini Bohinj, v tem delu pa živi okoli 2000 prebivalcev. Zaradi zakonskih prepovedi, ki jim sledi tudi upravljalski načrt, ti ne morejo na primer urediti parkirišča, postaviti sanitarij ob Bohinjskem jezeru za kopalce, uredili čolnarne in parka v okolici jezera ali sprehajalne pot okoli njega. Kmečkih stanov na planinah ne smejo nameniti za turistično dejavnost, tudi soteskanja po koritih Mostnice ne smejo organizirati, ne smejo sekati svojega drevja v drugem varovalnem območju. Še več, niti domačini ne smejo nabirati gob, gozdnih sadežev in zelišč. Podobne težave imajo denimo tudi v Kranjski Gori, kjer bi med drugim nadvse radi uredili parkirišče na Vršiču.
V drugih občinah imajo manj težav z režimom v parku, verjetno tudi zato, ker je v njem le manjši del njihovega ozemlja. Zgolj tri odstotke parka sega v občino Bled, kar pa tamkajšnjih prebivalcev po besedah direktorja občinske uprave Matjaža Berčona v ničemer ne ovira. »Kljub vsemu podpiramo vsa prizadevanja sosednje občine Bohinj. Prepričani smo, da država pri pripravi upravljalskega načrta ni dovolj upoštevala življenja ljudi v parku.«
Od parka so tudi koristi
Nekaj težav imajo tudi v Posočju, pravi vršilka dolžnosti direktorice Lokalne turistične organizacije Sotočje v Tolminu in Kobaridu Mateja Leban. »Naše območje spada v tretjo cono parka, v kateri je očitno zaradi napake v zakonu prepovedano gorsko kolesarjenje, razen po cestah, po katerih se vozijo avtomobili.« Dodaja, da takšna prepoved za prvo in drugo cono parka ne velja. Zato so se letos morali odpovedati maratonu gorskega kolesarjenja, ki je veljal za paradnega konja festivala Soča Outdoor – festivala dejavnosti v naravi. »To našim gostom ne daje dobrega sporočila. Če se z gorskimi kolesi ne morejo drugje kot po utrjenih poteh voziti pri nas, bodo raje odšli drugam, kjer to lahko počnejo,« je ogorčena, saj prepoved ne velja le za prireditve, ampak tudi za posameznike na tem območju.
Župan občine Tolmin Uroš Brežan teh težav ne zanika, opozarja pa, da imajo prebivalci Tolmina od parka tudi precej koristi. »S parkom dobro sodelujemo, skupaj smo naredili že nekaj primerov dobrih praks,« poudarja. Omenja vas Čadrg in Tolminska korita z zgledno urejenim vstopom v park. »Na leto korita obišče več kot 30.000 ljudi,« pravi in dodaja, da mnogi zagotovo tudi zato, ker so del parka. Medtem ko so v Bohinju prepričani, da turistični razvoj Ribčevega Laza in Stare Fužine hromi prav park, zato bi radi spremenili njegove meje, so prav nasprotno naredili Tolminci – v območje parka so vključili še peto vas v občini, Kneške Ravne.
Imamo park – kaj želimo od njega?
Treba je ugotoviti, kaj sploh želimo od parka, je nedavno opozoril državni svetnik in direktor Regionalne razvojne agencije Zgornje Gorenjske Stevo Ščavničar. »Država vidi park kot ohranjanje divjine, mi pa ga vidimo nekoliko drugače, saj je park lep zaradi divjine in tudi zaradi vsega, kar so ljudje v njem v preteklosti naredili.« V njem bi bilo po njegovem treba dovoliti več dejavnosti, divjino pa ohraniti le v najožjem delu parka. »Tako bi se izognili absurdom, kakršni so, da pri Triglavskih jezerih niso mogli zgraditi greznice in da je uprava parka menila, da se požarov, ki so posledica naravnega dogodka, kakršen je bil pred leti požar na Komarči, ne gasi,« je dodal.
Ne preveč, pač pa premalo strog s prepovedmi, ki bi pomagale ohranjati naravno dediščino, je sedanji zakon, pa nasprotno meni predsednik društva za varstvo Alp Cipra Slovenija Matej Ogrin, ki je tudi svetnik zavoda Triglavski narodni park. »Na to smo okoljevarstvene organizacije pred petimi leti opozarjale.« Kljub vsemu osebno upravljalskemu načrtu ne nasprotuje in ga je kot član sveta zavoda podprl. Predvsem zato, ker je to osnova za delovanje parka v naslednjih desetih letih. Tako Ogrin kot Brežan pa nista naklonjena popravljanju zakona o parku, ki ga je ministrica za okolje Irena Majcen napovedala za leto 2017, saj bi bil lahko še manj razvojno naravnan od sedanjega. »Treba je le zagotoviti, da bo država zakon izvajala v celoti in bo priskrbela tudi obljubljene finančne spodbude za razvojne projekte,« poudarja Brežan.
