Francoski predsednik François Hollande je napad v Parizu označil kot vojaško agresijo in napovedal vojno kalifatu. Septembrska francoska vojaška intervencija na ozemlju Sirije se bo razširila v vojno z vsemi sredstvi. Francozom lahko samo zaželimo, da bi v tej vojni natančno definirali, kdo je sovražnik, in da bi v njej zmagali.
Ko je nazadnje predsednik velike države napovedal vojno zlu zaradi napada na lastno prestolnico, se je slabo končalo, ker je sovražnika slabo definiral in je vojno izgubil. Za Georgea Busha je bil sovražnik lahko kdor koli, ceno za ameriško površnost pri izvajanju vojaških invazij pa sedaj plačuje Evropa.
To je važno, ker je sovražnik postal zelo natančen pri strategiji svojih napadov v Evropi. Januarja je Al Kaida napadla uredništvo satiričnega časopisa Charlie Hebdo in ubila 11 ljudi. Koncentriran in učinkovit napad na svobodo izražanja in pravico do satiričnega obravnavanja najbolj svetih stvari. Tri dni po napadu so se v evropskem parlamentu parlamentarci strinjali z najbolj reakcionarnimi politiki arabskega sveta, da ima svoboda svoje meje in da je treba paziti na čustva vladarjev, ki opozicijo bičajo, križajo in obglavljajo. Uspešen napad.
Vojaki Abu Bakra Al Bagdadija so še bolj ambiciozni. Napadli so mesto, ki je primer še kar dobro delujočega multikulturnega sobivanja različnih etničnih in verskih skupnosti. Pariz je mesto, kjer v ameriški kavarni od Senegalca kupiš kavo, pri sosednji mizi sedita dve potomki priseljencev iz Alžirije, v vrsti pri pultu za kopico drugih Parižanov čaka pripadnik judovske skupnosti s kipo na glavi, cela kavarna pa govori francosko, ker so vsi Francozi. To je tarča verskih fanatikov. Možnost, da v laični državi, ki ne daje prednosti nobeni religiji in nobeni izvedbi ateizma, muslimani živijo kot ena od skupnosti v velikem mestu, kjer vsak državljan rešuje svoje probleme na način, ki se mu zdi najbolj ustrezen. Družba, ki je tolerantna do vsega razen do zares netolerantnih ljudi, je nočna mora globokih vernikov.
Zares neznosna je za napadalce podoba razsvetljene polovice evropskega kontinenta, ki poskuša sprejeti množice beguncev iz njihovih propadlih družb. Uspešne evropske družbe, ki svojo demografijo poskušajo uskladiti z migrantskimi tokovi in namesto po verski pripadnosti vprašujejo po dokazih ogroženosti zato, da ogroženim dajo azil, so najhujši sovražnik fanatizma. Vojaki kalifata, ki »poslušajo in sledijo,« kakor jim zapoveduje njihovo branje Korana, so panični pred Evropo, kjer nihče ne posluša in ne sledi, ampak vsak uporablja pravico, da se ne strinja z vladajočo politiko. Dejstvo, da se večina pobeglih državljanov nekdanje Sirije v takšni družbi dobro počuti, je zares bogokletno. Napadajo zato, da bi podžgali predsodke, znižali stopnjo sožitja in Evropo potisnili v konfesionalni spopad, v katerem se sami najbolje počutijo. V tem bodo našli veliko zaveznikov.
Svoboda, enakost in bratstvo so darila Francije vsej Evropi. Splača se jih braniti z vsemi sredstvi. Brez panike. To so trdni temelji.
