Francoski politični vrh je po napadih z ostrimi besedami hotel povrniti vsaj kanček občutka varnosti državljanom in napovedoval neizprosen boj z Islamsko državo. Da bo Francija na napade odgovorila odločno, je postalo jasno, ko jih je predsednik Hollande označil za dejanje vojne, premier Valls pa je dodal, da je potrebno Islamsko državo uničiti. To bo vse prej kot lahko, pa četudi bi utegnila Francija zaradi napadov aktivirati 5. člen severnoatlantskega zavezništva in si z določilom »napad na enega je napad na vse« zagotovila vso podporo Nata, kot so to po enajstem septembru storile ZDA. Takrat so se v imenu vojne proti terorizmu zapletle v dve dolgoletni vojni, katerih popotresne geopolitične sunke tudi s posledičnim pojavom Islamske države občuti dobra deseterica arabskih držav in celoten Zahod. Kako se bo sedaj odzvala Evropa, ki se nahaja pred številni izjemnimi eksistencialnimi izzivi, je ključno vprašanje. Skorajda vsesplošno strinjanje, da Evropa ne bo več nikoli takšna kot je bila, za civilne svoboščine v Evropi ne predstavlja dobrih obetov. Vsak teroristični napad doslej jih je nekoliko zmanjšal. V imenu varnosti, naše varnosti, postaja strašljivo samoumevno, da so se evropski državljani pripravljeni sprijazniti z erozijo človekovih pravic na lastnem kontinentu. Prav to je največje darilo teroristom.
Evropo je v minulih letih zaznamovala z grško dolžniško krizo izgubljena solidarnost držav članic. Dodatno je bila ta temeljna vrednota evropskega povezovanja spodkopana z neracionalno debato in obnašanjem držav članic glede begunske krize. Večmesečno žolčno razpravljanje o prerazporeditvi 160.000 beguncev, medtem ko na evropska vrata kot opomin njenih neokolonialističnih in neoimperialističnih politik trkajo milijoni, je okrepila zavedanje za nujnost prevetritve evropskega projekta. Toda teroristični napadi 13. novembra Evropi ne ponujajo priložnosti za nov politični začetek razen za najpreprostejše »hitre rešitve« brez dolgoročnega učinka - poglabljanje varnostnih ukrepov. Manevrskega prostora za treznejši premislek skorajda ni. Narekovanje političnega diskurza v EU so namreč že v zadnjih mesecih prevzeli skrajni desničarji, populisti in notranja ministrstva. V neracionalnem strahu pred begunci diktirajo tempo vse večjega varnostnega in družbenega zapiranja trdnjave Evropa.
Etablirana politika ga dejansko sprejema z zadovoljstvom. Niti evropska levica niti desnica namreč preprosto nista zmožni in voljni najti trajnostnih vzdržljivih rešitev za ureditev migrantskih tokov. Prav neokusno je, kako največjo tragedijo v Franciji po drugi svetovni vojni populisti ponovno izrabljajo s pozivi, da se Evropa enkrat za vselej prekriža nad svojo načeto multikulturnostjo, vzpostavi okrepljene notranje in zunanje nadzore meja in okrepi azilantske zakonodaje s težjimi pogoji pridobivanja mednarodne zaščite ter hitrejšimi postopki vračanja. Popolnemu viharju nad Evropsko unijo se je ob grški dolžniški krizi, grozečem Brexitu in begunski krizi sedaj pridružila še teroristična grožnja. Islamska država je čez noč postala največji zaveznik evropskih populistov in lažnih patriotov. Ob izreku sožalj s Francijo bi jih morali izreči tudi Evropi.
