Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) naj bi – kot je mogoče slišati v njenih krogih – vzdolž migracijske poti od Turčije do Slovenije imela nekaj svojih operativcev, a naj bi bilo njihovo delo premalo usklajeno. Doma pa naj bi se Sova ukvarjala predvsem s »prekladanjem številk, koliko beguncev je vstopilo v našo državo in koliko jih je iz nje odšlo«. Operativni potencial, ki naj bi v tej agenciji obstajal, je tako v trenutni begunski zgodbi po ocenah nekaterih poznavalcev notranjih razmer mnogo premalo uporabljen – izkoriščenih naj bi bilo le od 10 do 15 odstotkov Sovinih zmogljivosti. Da bi lahko Sova za lažje soočanje naše države z begunskim valom pridobila bistveno več in formacij, opozarjajo tudi nekateri naši viri iz vladnih vrst. Bistveno premalo naj bi bilo tudi sodelovanja z obveščevalnimi službami drugih držav.
Nezadostna pripravljenost Slovenije na begunsko krizo je tudi odraz težav z obveščevalnimi službami, je pred nekaj dnevi za Dnevnik dejala nekdanja obrambna ministrica Ljubica Jelušič. »Naloga obveščevalnih služb ni, da se njeni pripadniki obtožujejo po anonimnih pismih, temveč da gredo na Balkan in spremljajo te konvoje,« je bila kritična do Sove. Kot je znano, obstajajo namreč v Sovi struje, ki že dalj časa medsebojno obračunavajo. Ali torej besede Jelušičeve nakazujejo, da nesoglasij niti v sedanjem občutljivem času v Sovi niso sposobni preseči oziroma jih vodstvo ne zna usmeriti v učinkovito delovanje?
Prav sodelovanje s tujimi službami pa je po besedah nekaterih naših sogovornikov v sedanjem trenutku še kako pomembno. Po besedah profesorja z mariborske fakultete za varnostne vede Branka Lobnikarja bi morala Sova v sodelovanju z ostalimi partnerskimi službami predvsem ugotavljati, ali predstavlja migrantski val tudi dolgoročno nevarnost za nacionalno varnost. »To je posel za resne analitike in ne za amaterske kovače teorij zarot, ki pa se lahko pojavijo tedaj, ko obveščevalne službe svojega posla ne opravijo zelo dobro,« razmišlja Lobnikar.
Tudi nekdanji šef vojaške obveščevalno-varnostne službe Marjan Miklavčič poudarja, da bi na obveščevalnem področju moralo priti do intenzivne izmenjave obveščevalnih podatkov. »Sova bi morala spremljati vse notranje informacije, ki jih pri svojem delu zabeležijo ali registrirajo policisti, humanitarci, pripadniki Slovenske vojske… Te informacije bi morala nato analitično obdelati in jih deliti z ostalimi partnerskimi državami. Če bi obstajal določen sum, bi jih morala opozoriti na skupine ali posameznike, ki se gibljejo v tem migracijskem toku,« pojasnjuje Miklavčič.
Da Sove praktično ni na terenu in da slovenski vladi s svojimi informacijami ne pomaga kaj dosti, njen nekdanji šef Iztok Podbregar težko verjame. Da Sovinih operativcev ni na primer v Rigoncah, sicer razume, »saj tam res nimajo kaj početi«. »Poslanstvo Sove je, da zbira, vrednoti, analizira podatke tudi iz tujine in pripravlja informacije za svoje uporabnike. Predstavljam si, da Sova s svojimi resursi spremlja celotno situacijo od kriznega območja oziroma istanbulskih vrat prek balkanske poti do Slovenije. Zato verjamem, da dajejo informacije nadrejenim, torej vladi oziroma predsedniku vlade,« pojasnjuje Podbregar. Po njegovem mnenju bi morala Sova svoje operativce poslati na balkansko pot in hkrati sodelovati s tujimi partnerskimi službami. »Če kje, bi morala imeti Sova svoje kapacitete na balkanskem polotoku,« je jasen nekdanji šef Sove.
