A vrnimo se k ta trenutek najaktualnejši temi. Narat, za zdaj še prvi mož Save, je nadzornikom torej ponudil odstop. Ti bodo o njem odločali predvidoma konec prihodnjega tedna in težko je verjeti, da ga ne bodo sprejeli. Njegov odstop bo sicer moralo potrditi še sodišče, saj je Sava v postopku prisilne poravnave.

Če Narat z umikom misli resno, pomembno vsebinsko vprašanje je sicer, kdo bo njegov naslednik, se torej končuje pomembna profesionalna etapa enega najmočnejših, izjemno spretnih in obveščenih igralcev zakulisja slovenskega gospodarstva zadnjih nekaj let. Če se bo res umaknil, je konec njegove Savine zgodbe drugačen od tistega, ki si ga je želel sam. In od tistega, ki ga je napovedoval po tem, ko je začel pravno vojno z Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Vseskozi je namreč trdil: »Boril se bom. Do konca.«

Po sami vsebini sicer njegov sestop ne pomeni ničesar. Holdinška družba Sava je še vedno insolventna in pred oddajo programa finančnega prestrukturiranja. Ali bo prezadolženi holding obstal, številni tako in tako menijo, da pravih razlogov za njegov obstoj dejansko ni, je odvisno od upnikov. Če bodo program finančnega prestrukturiranja upniki potrdili, bo holdinška družba, ki naj bi po Naratovi zamisli vodila »sinergijsko« povezovanje treh turističnih podjetij (Istrabenza Turizma, Hotelov Bernardin in Save Turizma), obstala. V nasprotnem primeru pa ne. Sledil bo stečaj.

Največji upnik Save je DUTB. Od nje je v veliki meri odvisno, ali bo Sava zastala ali tekla še naprej. Na neki način se sicer zdi, da ima slaba banka v zgodbi v tem trenutku bolj malo manevrskega prostora. V primeru, da namreč predloga prisilne poravnave ne bo potrdila, bo s stečajem izgubila tudi svoja zavarovanja na družbi Sava Turizem. Prav njeni hoteli so ji v neuspelem poskusu zasega pred meseci, po katerem se je razvnel srdit pravni boj med njo in aktualnim vrhom Save, tudi najbolj dišali. V primeru stečaja bodo zastavo delnic Save Turizma zagotovo izpodbijali Naratu naklonjeni upniki z »njegovo« Gorenjsko banko na čelu.

Na neki način se torej zdi, da je iz večmesečnega boja z DUTB Narat vendarle izšel kot zmagovalec. Še zlasti, ker je bil na čelo Slovenskega državnega holdinga (SDH), na katerega naj bi po eni od zamisli reševanja Save zdaj prenašali njene terjatve, imenovan eden njegovih dolgoletnih sodelavcev Marko Jazbec.

Resnici na ljubo je sicer treba povedati, da Narat za stanje v Savi pravzaprav ni kriv; tega ga je sicer posredno v svojem razvpitem pismu, v katerem je opozoril na smrad po korupciji, tudi obtožil nekdanji šef slabe banke Lars Nyberg. Holding je namreč zadolžil Naratov predhodnik Janez Bohorič, ki mirno uživa pokoj, medtem ko je Sava na kolenih. In daleč od tistega, kar je včasih bila. Gumarska industrija. Zdaj je ta v rokah tujcev, Američanov in Švedov. Od nekdaj paradnega konja gorenjske industrije, ki se je pod nekdanjim vodstvom s krediti nepremišljeno širil iz osnovne dejavnosti, je tako ostala lupina.

Kakor koli; Matej Narat je nedvomno človek, ki je z nekaj posamezniki leta tkal pomembno omrežje, ki v ozadju vleče niti dogajanja. Pajek torej odhaja. Mreža pa nedvomno ostaja.