Prav v Šempetru že leta in leta domuje gostilna Privošnik, katere prva znana omemba seže v daljne leto 1864, o čemer priča zapis v šempetrskih cerkvenih bukvah. Najprej naj bi bila v lasti nekih Italijanov, leta 1864 pa naj bi prešla v last in posest družine Serdonar (po domače se je pri njih reklo Pri Flisu) in takrat naj bi gostilna slišala na ime Pri Matičku. Furmanska gostilna je bila to, upravljavci gostilne pa so svoje goste razvajali tako z vinom in žganjem (znani so bili tudi po »tovkecu«, jabolčniku) kakor tudi s kuhano hrano. Pri hiši je bilo kar sedem otrok in ena od hčera, Frančiška, rojena leta 1892, se je leta 1912 poročila s Francem Privošnikom, ki je bil izučen za mizarja, a se je po poroki posvetil gostilničarstvu. Mlada dva sta gostilno prevzela istega leta. V zakonu se jima je rodil en sam otrok, sin Franci (letnik 1913). Tako se je začela slovita »dinastija Privošnikovih Francijev«. Leta 1930 sta staro stavbo do tal podrla ter zgradila novo, prostornejšo in lepšo.
Zanimiva je zgodba, ki se je ohranila do današnjega dneva in govori o tem, kako je sosed, ki je imel poleg Privošnikovine gostilne trgovino, želel odpreti še gostilno, pa mu oblasti nekako niso dovolile, ker je bilo po takratnih uredbah na tako majhnem prostoru pač prostora le za eno gostilno. Takrat naj bi Privošnikovi imeli tudi posebno tovorno tehtnico, pa se je pripetilo, da se je poštni tovornjak vanjo zaletel in vse skupaj podrl. In je bilo konec tehtanja! Takrat so Privošnikovi svojim gostom ponujali slastne enolončnice, med pobiranjem hmelja pa je bila obvezna pečenka.
Omenjeni sin Franc se je odpravil v meščansko šolo v Žalec, in ko se je njegovo izobraževanje v omenjeni izobraževalni ustanovi končalo, je začel delati doma. Med drugo svetovno vojno je bila gostilna vseskozi odprta, po vojni pa je tudi njih doletela usoda premnogih slovenskih gostilničarjev – vse so jim vzeli, kmetijo in še del gostilne za povrh. Mama Frančiška je umrla že leta 1942, oče Franc pa se je ponovno poročil in ohranil gostinsko dejavnost. Franci mlajši se je leta 1959 poročil s Terezijo Vranič (iz Prekope, iz družine, kjer je bilo pet otrok). Mladoporočenca sta začela marljivo delati v gostilni. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, oba fantalina, Franci (seveda, saj drugače ni moglo biti) leta 1960 in Janez leta 1963. Gostilno sta takrat dodobra adaptirala in leta 1975 v veliko zadovoljstvo gostov že postavila prve stole na majhno teraso. Oba sinova sta šla v gostinsko šolo v Celje, eden se je izučil za natakarja, drugi za kuharja. Oba sta začela pomagati doma. Leta 1980 sta umrla oba starejša dva, mama Terezija in oče Franc, leta 1984 pa se je Franci, tretje družinsko koleno, že poročil z Jožefo Grabler, ki je v te kraje prišla iz Tabora blizu Vranskega. Jožefa se je izučila za strojno ključavničarko in današnji lastnik Franci zna povedati, da jo je ugledal, prelepo, kakršna je še danes, ko je hodila mimo gostilne in mu je skoraj v oko padla, brhka mladenka, danes pa lepa gospa. Franci v šali rad doda še hudomušnost, ki se takole glasi: »Hja, tolk časa je s sekirco mahala, da ji je v med padla!« S tem misli, kakšno srečo je imela vrla Jožefa, da je prav na Francija naletela. Izredno prijazna Jožefa se ob pravkar navedeni Francijevi hudomušnosti le navihano namuzne.
Novopečena zakonca sta posle prevzela leta 1985 in se nemudoma lotila druge velike obnove gostilniških prostorov. Na svet pomagata dvema svojima otrokoma, hčeri Saški in sinu, ki mu je ime, ja, kaj ste pa mislili – Franci! Ta se je odločil, da bo ostal doma. V Celje je šel študirat gostinstvo in se leta 2013 poročil z brhko Aleksandro Palir. Dekle je iz Šentvida pri Grobelnem in doštudiralo študije javne uprave, sicer pa je v njej vulkanska želja po kuhanju, ki jo skuša vsakodnevno udejanjati.
Pri njih je dandanes mogoče zaužiti slastne dobrote, začenši s slovitim savinjskim želodcem, domačimi salamami, domačo vratovino, govedino v solati, prekajeno svinjsko kračo ali pa z različnimi siri. Nadalje ponujajo še kanelone ali pa pražene sveže jurčke, najrazličnejše juhe (odvisno od sezone), idrijske žlikrofe, ocvrtega piščanca, pečenke vseh vrst in zrezke vseh vrst, tudi srnin golaž ali telečjo obaro in naravnost omamne domače koline, za katere pa recepta ne dajo, saj ga čuvajo kot eno največjih kulinaričnih skrivnosti. Potem je tu prilog, da se jih skorajda ne da prešteti (tudi krompirjevi svaljki so v ponudbi), prav toliko solat vseh »kulinaričnih profilov«, da o ajdovih štrukljih, najrazličnejših zavitkih in domačih cmokih, polnjenih seveda, ali štrukljih niti ne izgubljam besed. Vse navedeno je mogoče oplemenititi z žlahtnostjo vsega tekočega, kar Franci prinese na mizo: žganje za začetek (borovničevec, brinovec, pelinkovec), potem pa izvrstno vino vseh barv in okusov.
Včasih ata Franci in mama Jožefa prisedeta k mizi v svoji veliko več kot le zgledno urejeni gostilni, iz katere na čisto vsakem koraku puhti pristna domačnost. Omembe vreden je vsaj še napis nad vhodnimi vrati, kjer je zapisano: »Strežemo le starejšim od osemdeset let v spremstvu staršev.«
Privošnikovi, stari in mladi, zdravi bodite. Še naprej delajte natanko tako kot doslej v velikansko zadovoljstvo vseh tistih, ki prihajajo k vam v goste.
