Gostilničar Majcen je imel hčer, ta se je poročila z Jožetom Sušo iz Donje vasi. Mlada dva sta bila pridna pri delu in sta gostilno zgledno vodila, vse dokler je nista prepisala na sina Karla. Tudi sin Karlo ni bil od muh in je gostilno vse do odhoda v Ameriko uspešno vodil. Po njegovem odhodu je gostilno prevzel učitelj Franc Bekar, ki je stanoval pri Suševih in je bil tudi poročen s Karlovo sestro Marijo. Ko je ta prezgodaj umrla, se je vrli možakar ponovno oženil in v gostilni gospodaril, pod svojim imenom, vse do leta 1947. Splet okoliščin, ne prav prijetnih, je botroval dejstvu, da so takrat gostilno zaprli, v njej pa so se naselili »neki drugi ljudje«. Dedek današnje lastnice Katje, nono Milan Skok, se je med lastnike vsega navedenega vpisal menda leta 1962, prišel pa je iz Brestovice pri Povirju. Poročil se je z Liljano Jelušič iz Jeriš. Mladoporočenca sta najprej deset let preživela pri Milanovem stricu in teti, na Brežcu pri Divači, Milan je služboval na železnici, dobila sta dva otroka, Silvo in Stojana. Ko se je ponudila možnost nakupa današnjega posestva, sta ga stric in teta »odplačala«, nekaj sta imela privarčevanega, nekaj malega sta si izposodila in »operacija Štorje« je bila uspešno izvedena.
Dobri dve leti sta se krvavo trudila z urejanjem na novo pridobljene posesti; Liljana je bila izučena šivilja, a se je kljub temu šla učit kuhanja na Prečnik, na zamejski Kras, čez mejo torej. In se je kuhanja dodobra tudi naučila, saj potem njeni »pohani in pečeni piščanci«, pa tistihdob v modo stopajoči dunajci, pa telečje in svinjske pečenke, pa vedno obvezni na roko (na)rezan pršut primamljajo vedno nove in nove goste. No, hči Silva je šla na študij gostinstva, sin Stojan pa jo je mahnil v Maribor in se izučil za mesarja, oba pa sta že takrat, predvsem ob koncu tedna, doma, v gostilni pomagala. Silva si je ustvarila svojo družino in pridno delala v gostilni, Stojan se je poročil z Danico Maričevičevo izMaribora, pisalo se je leto 1976, ko se je to zgodilo. Stojan in Danica imata dva otroka, sina Uroša in hčer Katjo, ta pa danes gospodari gostilni. Nono Milan je šel leta 1977 v več kot zaslužen pokoj, nona Liljana pa je bila v gostilni »ta glavna« vse do leta 1990. Kasneje je sestra Silva opustila delo v gostilni, posle pa je od mame prevzel Stojan. V časih, ki so bili vse prej kot rožnati, saj je vojna za Slovenijo pač naredila svoje, tudi to, da so na Kras začeli prihajati tako imenovani Ljubljančani, ki so se zlahka in dokaj hitro navadili na joto, pa na domače njoke, pa na vse drugo, omamno dobro, predvsem pa doma pridelano in pripravljeno z ljubeznijo. Stojan se je leta 1994 odločil tudi za temeljito prenovo stavbišča. Takrat so ponudbo oplemenitili z divjačinskimi jedmi, s pestrejšim naborom omak, ki jih prelivajo po slastnih domačih njokih, pa tudi s sezonskimi jedmi, kot so na primer gobje jedi.
Z odprtjem primorske avtoceste je ponovno upadla frekventnost gostov. Takrat so začeli projekte za oživitev Krasa, med katere je sodila tudi predstavitev vseh bogastev kraške kulinarike in enologije. Sin Uroš se je leta 2003 tragično ponesrečil, istega leta se je poslovil tudi nono Milan, nona Liljana pa tri leta kasneje. Hči Katja, ki je doštudirala ekonomijo, pa se je počasi, a zato toliko bolj zanesljivo vračala v »domače gostilniško gnezdo«. Ob gostinski dejavnosti so se začeli ukvarjati tudi s »kmetijo z nastanitvijo«, kakor poimenujejo svojo novo pridobitev. Stojan je imel od nekdaj srčno rad konje in tudi danes ne more živeti brez njihove družbe. Tako vsako leto z velikanskim veseljem sodeluje na »furmanski paradi«, prireditvi, ki jo v Postojni organizirajo že leta. Stojan pride vsako leto z drugim, vsebinsko še kako povednim vozom in ga predstavi radovednežem, ki potem ne najdejo besed pohvale.
Kraški kulinarični duh je pri Skokovih udomačeno udomačen. Tu so, tako za začetek, na tanko narezan pršut, poleg pa ovčji sir s česnom in olivami in doma vložene, doma pridelane kisle kumarice. Potem je tudi frtalja iz domačih jajc, zaljšana z domačo klobaso. In že smo pri goveji juhi, pa pri juhi iz sveže nabranih, mešanih gob, pa pri nonini joti. Božansko, vse navedeno! Ves krompir za vse doma ponujene njoke pridelajo sami! In njoki so, hja, kaj naj zapišem, dobri so, posebno tisti, ki jih pripravijo po noninem receptu (z gorgonzolo, špinačnimi listi in smetano). In že smo pri testeninah, ene so bolj slastno pripravljene od drugih (pršut, tartufi in jurčki plemenitijo njihove polivke). Nikakor ne moremo mimo vznemirljivega žrebičkovega zrezka, mimo omamnega divjega prašička, pa mimo pečenega zajčka tudi ne. Še marsikaj ponujajo v tej resnično prijetno urejeni gostilni, je preveč vsega, da bi vse navajal, zagotavljam pa vam, da imajo za vsakega nekaj. Vseeno pa ne morem končati tega zapisa, da ne bi omenil vzhajanih štrukljev, polnjenih z orehi, pa tudi z albuminsko skuto (dobijo jo pri sosedih, Božeglavovih), posutih z maslenimi drobtinicami. Presežek! Seveda imajo tudi za žejna grla več kot preveč vsega tekoče dobrega, se ni bati, res se ni bati. Žejen še nihče ni Skokovih zapustil. Katja in vsi tvoji (z mamo in očetom na čelu): prepričan sem, da boš znala in zmogla svojim gostom tudi v prihodnje ponuditi le najboljše od najboljšega. Kot ste pri vaši hiši počeli tudi v preteklosti. Vsega dobrega vam želim, predvsem pa kraško neomajne volje, da boste še dolgo, dolgo kljubovali času.
