Vasica Kubed je sicer majhna, a zato niti slučajno ni nepomembna, ko je govor o zgodovinskih dejstvih, ki še dandanašnji živo pričajo o razvoju posameznih slovenskih krajev. Ležeča na robu šavrinskega gričevja, ne prav dosti dvignjena nad slovensko morje (240 m), je bila prvič omenjena že davnega leta 1067, v takratni darilni pogodbi, s katero je kralj Henrik IV. te kraje podaril freisinški cerkveni oblasti. Od srede 13. stoletja je že bila pomemben del obrambnega pasu, ki je zamejeval koprsko ozemlje, leta 1870 pa so tu na pobudo Franja Ravnika organizirali tabor, na katerem je menda kar 4000 Istranov zahtevalo Zedinjeno Slovenijo ter tudi uvedbo slovenskega jezika v šolah in uradih.
Šola je v Kubedu delovala že leta 1851, največji pogrom pa je doživela s medvojnim požigom, ko so Nemci poleg šolskega poslopja požgali še 53 drugih hiš in poslopij. In prav na mestu, poleg katerega stoji gostilna Jakomin, je bila takrat tudi šola. Potem so vrli domačini poleg pogorišča uredili leseno barako in vanjo preselili šolo. Albert (Berto) Jakomin je bil domačin, rojen leta 1927. Ženo Angelo je našel na Štajerskem, kamor so po vojni novi oblastniki zvabili ljudi iz vse Slovenije, potem ko so tamkajšnje domačije zapustili nemškutarji, pa je bilo nujno poskrbeti tako za domačije kot tudi za na domačijah zapuščeno živino. Angelina družina je tako prišla z Jesenic in se naselila v vasici Segovci, kamor je potem prišla tudi družina našega Berta.
Z vsem, kar so imeli, so takrat priromali v Segovce in Berto je bil zadolžen za to, da gre z železniške postaje v vas po konje in voz, da bodo »robo« prepeljali v vas, pa se je oglasil prav pri Angelinem očetu. Ni bil ravno vešč ravnanja s konji in Angelin oče je hčerki ob Bertovem odhodu tiho šepnil, da mladenič pač ne zna prav dobro s konji. No, to potem ni odvrnilo mladih dveh, da se ne bi počasi, a trdno zaljubila in se leta 1951 tudi poročila ter potem kaj kmalu dobila sinova Darka in Draga. Mlada družinica se je kasneje preselila na Angeline rodne Jesenice, kjer je Berto dobil kar zgledno delo v železarni. Ker pa nesreča skorajda nikoli ne počiva, se je Bertovo zdravje počasi slabšalo (vpliv jeseniške železarne) in začel je ostajati brez glasu, pa mu je zdravnik svetoval, naj skuša zamenjati življenjsko okolje. In tako se je namerilo, da je ravno v tistem času Bertov oče Jakob dobil v rodnem Kubedu ponudbo, da v njega dni svoji hiši odpre gostilno.
Naša pridna in vestna Berto in Angela sta mu poslala težko prisluženi denar, da je nono Jakob lahko solde skup spravil za pridobitev obrtnega dovoljenja, ki ga je tudi pridobil, in začelo se je. Gostilna je odprla svoja vrata in gostom so takrat ponujali bolj pijačo, pa kaj malega, hladnega za pod zob, predvsem pršut, domač kruh, kakšne olive ali kumarice ali katero drugo okisano zelenjavo. Pa sir in mortadelo tudi. Nono Jakob in njegova Rožina sta sicer delala, a bila sta sila dobrega srca, kar pa za oštirje ni ravno pripravna zadevščina in tako se je, počasi, a zelo vztrajno, kopičil dolg tistih, ki niso zmogli plačati. Dogajalo se je tudi to, da so nekateri že zarana zjutraj čakali, da je domača kura znesla kakšno jajce, potem so ga pa brž v gostilno nesli in si tako prislužili kak »cigaretlin« ali kakšen deciliter rujnega. Spet drugi pa so svojo vprežno žival, na primer oslička, skompenzirali za pijačo.
Posel je bil prej izguba kot dobiček, in ko sta se v Kubed vrnila Angela in Berto, je bilo vse skupaj ena sama poslovna katastrofa. Lotila sta se, nadobudna mlada zakonca, dela in sta garala in garala. Nona Angela se spomni, kako sta si prvi denar za nakup pršuta izposodila, potem sta pršut prodala in posojilo vrnila, pa sta si bila primorana spet izposoditi in tako je krog posojilo-vračilo tekel vse do leta 1970. Takrat pa so cesto asfaltirali in začeli so prihajati Italijani, na pregovorno izvrsten pršut. Gostilna se je takrat in vse do leta 1984 imenovala Pri mostu, kruh so jim vozili mlekarji, kasneje pa ga je začela nona Angela sama peči, saj je bila doma tudi pšenica.
Berto je leta 1984 odšel v zasluženi pokoj, gostilno pa so preprosto zaprli, ker sta oba sinova, Darko in Drago, pač imela že vsak svojo življenjsko zaposlitev. Pa so se potem, čez desetletje, vendarle odločili, da gostilno ponovno vzamejo v svoje roke in tako sta Drago in njegova žena Blaženka kar dolgo celotno posest z vsemi stavbami vred obnavljala in leta 1994 so se gostilniška vrata pri Jakominovih spet na stežaj odprla. Gostje so začeli počasi prihajati, Dragu in Blaženki je ljubi Bog naklonil sina Elvisa in hčerko Sanjo, nona Angela in Drago sta delala v kuhinji, nono Berto je kletaril in skrbel za vino, mama Blaženka pa se je podala v strežbo. Na jedilniku so se znašle mineštrice, divjačina, ombolo, krače in rebrca pa njoki in fritaje tudi. Tako Elvis kot Sanja sta se podala v gostinski izobraževalni sistem in Elvis je kmalu zagospodaril v gostilni, Sanja mu je pa zgledno pomagala. Posodobila sta ponudbo. Na jedilniku je seveda ostal njihov pregovorno odličen pršut, zraven pa še panceta, divjačinska salama (jelen, divji prašič), naravnost omamne domače paštete (s tartufi, na primer, pa fazanja), ovčji sir, tudi s tartufi, goveja, gobova ali špargljeva juha, domači njoki in rezanci s slastnimi prilogami (jurčki, divji šparglji, pršut, tartufi, postrv, kokošji golaž, srnin golaž), pa medvedji zrezki v omaki, fritaje, ki jim dodajo »vse živo« malo prej navedeno, pečena telečja rebrca, svinjska tudi, ombolo, kalamari in postrvi ter dobrote z žara, dušene bučke in njihova posebnost – kremna špinača, solate, resnično vseh vrst, za konec pa še domača panakota, limonov sorbet, tiramisu ali sladoled – vsega je v izobilju.
Med žganji, ki plemenitijo kulinarično ponudbo, velja omeniti vsaj tropinovec, slivovko, hruškovec in brinjevec, odprto vino sorte refošk (iz domačega Kubeda), sorte malvazija (iz Škofij) je pa sploh izvrstno. Jakominovim je uspelo ohraniti tako domačnost gostilniškega ambienta kot tudi vrhunskost vsega, kar ponujajo v kulinarični in enološki užitek. Da bi vam Bog zdravja naklonil, vam vsem, kar vas je, želim iz srca in vam čestitam za vse, kar ste in kar še boste dobrega ljudem ponudili.
