Verodostojni viri pričajo o tem, da je leta 1929 poslopje, v katerem je bila gostilna, kupil Jožef Kreslin iz Srednje Bistrice, poročen pa je bil z Irmo Šiftarjevo, ki je bila iz Strukovcev (Goričko). Družino Kreslinovih so sestavljali še otroci: polbrat Jožef in Gabrijela ter Milan, ki je še danes še kako bister in neutruden in ki ni nihče drug kot oče vrlega prekmurskega pesnika in veseljaka Vlada Kreslina.
Leta 1935 je oče Jožef umrl in mama Irma se je čez čas poročila z Ludvikom Sepačem, gostincem iz goričanskih Beznovcev, izšolanim v Murski Soboti, v zakonu se jima je rodila hčerka Šarika. Takrat se je gostilna imenovala Central in gostom je ponujala tudi prenočišča. Dva zgledno velika hleva sta bila poleg gostilne, in to za živino, s katero so gostje pripeljali v mlin pšenico ali katero drugo zrnato kulturo na mletje, v mlin, ki je odlično »posloval«, tako odlično, da so ljudje z vozovi v dolgi vrsti stali in čakali na mletje pripeljanega, prav tako so čakali tudi na kislo juho v bližnji gostilni, tudi tu lepo v vrsti. Poleg mlina je bila tudi žaga, ki je tudi delovala s polno paro. Takratna gostilna je bila velika, sestavljena je bila iz sprejemne sobe, točilnega pulta, salona, sobe z biljardom in z mizami za »kartaše«, potem so bile tu še sobe za tujce in sobe za služinčad.
Poleg gostilne sta bili tudi mesnica in lastna klavnica (klali so svinje in teleta), ki je imela tudi svojo hladilnico, imenovano »ledenica«, vkopano dva metra v zemljo, en meter pa je gledal nad zemljo. Pozimi so led dobivali iz zaledenele Mure. Poleg vsega navedenega je bila kot sestavni stavbni del posestva tudi dokaj velika kulturna dvorana, ki so jo dajali v najem Orlom, ti so pa v njej uprizarjali gledališke predstave tipa Jurček, Slehernik in Županova Micka. Tudi kegljišče je bilo takrat poleg gostilne. Ob ponedeljkih so kegljali obrtniki, ki so radi rekli, da so »blaumontag«, »ta plavi« ponedeljek vzeli, ko niso skoraj nič delali, le »kasirali« so, pod večer pa so se jim pridružile na klepetu še žene. Ob torkih so družno kegljali financarji in žandarji, ob sredah pa, spet družno, učitelji in duhovščina. Pred kegljiščem je bil prijeten letni vrt, kjer je bilo marsikdaj veselo, naj bo poleti (veselice), jeseni (martinovanja) ali pozimi (pustovanje, na primer), na vsaki tovrstni prireditvi pa je visela na posebnem drogu – državna zastava! Po drugi svetovni vojni se tudi na tej lokaciji niso mogli izogniti sloviti nacionalizaciji, a so jim potem, kasneje seveda, vse skupaj leta 1955 vrnili. Leta 1960 je umrl gospod Sepač (mama Irma je umrla že leta 1952, Sepač je posle po njeni smrti sam vodil). Otroci so bili takrat že vsi izšolani in niso kazali posebnega zanimanja za nadaljevanje gostilničarstva, pa so gostilno preprosto zaprli, kasneje pa jo prodali štirim različnim kupcem. Tako so potem gostilniške stavbe doživljale najrazličnejše vsebinske »pretrese«: v njih so bili slaščičarna, frizerski salon, tudi stanovanja.
Potem sta v našo zgodbo vstopila Irena in Anton Baligač, ki sta leta 1974 kupila frizerski salon in ga preuredila v mesnico. Postopoma sta dokupila tudi stanovanjski del in leta 1992 odprla gostilno. V družini so trije otroci, Jasna (iz maminega prvega zakona), Simon in Tonček, ki se je rodil leta 1973. Tonček je zanesenjak, ne le gostilniški, temveč tudi kulinarični, ki je v Radencih obiskoval gostinsko šolo in jo tudi več kot uspešno končal. Adaptacije gostilniškega poslopja so si sledile in vsaka naslednja je bila temeljitejša, tista iz leta 2008 je bila pa sploh nekaj posebnega, saj so vse skupaj podrli in na isti lokaciji zgradili današnjo gostilno.
Vrli Tonček je bil svojčas celo eden najmlajših obrtnikov, vsekakor pa je bil tudi vedno delaven in priljuden, tako zelo priljuden, da je to opazila tudi Lidija, ki je leta 1993 prišla v gostilno kot gostja, potem je pa kar ostala v njej, kot Tončkova žena. Mlada sta dobila Tristana in Vasilija, fletkana fantiča, ki jima gostinstvo kljub vsej mladostni nebogljenosti nikakor ni tuje. Mojster Tonček ponuja brbončicam same fenomenalne dobrote, vse zasnovane na svežosti, harmoniji okusov in prvovrstni pripravi. Meso iz tünke, gorička tünka, jelenji karpačo, marinirani goveji file (pripravljen kot karpačo) pa še karpačo iz hobotnice – to je za začetek. Potem pa juhe (goveja, zelenjavna s česnovimi kruhki ali pa gobova). In ajdova kaša z jurčki ali dödöli z zabelo (pražena čebula, smetana, ocvirki). Pa nadalje rezanci ali njoki s porom, jurčki in bučkami ali s črnimi tartufi. Lahko si privoščite tudi belo ali rdečo rižoto s koščki piščanca ali pa ajdov svinjski zrezek v domači omaki ali ciganski kotlet s praženim krompirjem. Prekmurski sloviti bograč je tudi tu, prav tako račje prsi v omaki iz domačih jabolk in z domačimi vlivanci. Ocvrte puranje prsi z bučnicami, jagnječje kronice, telečja jetrca s čebulo, svinjska ribica, ovita v panceto, z jurčkovo omako in krompirjem, pa ribe, pripravljene na tako slasten način, da malo kje tako, in lignji, seveda, da o najrazličnejšem drugem mesovju niti ne izgubljam besed.
Za konec pa še sladice, od domačih zavitkov (jabolčni in sirov) prek omamne rezine s temno čokolado pa vse do jogurtove strjenke, oplemenitene s sadno omako. Hja, brbončice ponorijo od veselja ob okušanju vsega navedenega, še prav posebej, če se upošteva tudi več kot zgleden izbor vsega, s čimer je mogoče zaliti vse pojedeno. Spoštovani čisto vsi, ki ste duša in srce gostilne Tonček: da boste čili in zdravi vsi skupaj in da boste lahko pripravili še kakšno prelestno presenečenje vsem nam, vašim gostom.
