NDL, LUX in BEL so bili odločno proti nadaljnji razpravi o tem, je aprila 2012 v Berlin sporočil nemški visoki uradnik, član skupine za spremljanje in usklajevanje evropske davčne zakonodaje (v angleščini ima ta organ poetično zveneče ime Code of Conduct Group). Leta 1998 ustanovljena skupina, ki se praviloma sestaja šestkrat na leto, naj bi, kot piše na spletni strani evropskega sveta (katerega telo je), določala pravila, ki bi članice EU zavezovala k opuščanju škodljive medsebojne tekme v zniževanju davkov oziroma takšno davčno konkurenco preprečevala.
Toda »kodeks davčnega obnašanja« za članice ni pravno obvezujoč in tudi dopolnjuje se lahko zgolj s popolnim soglasjem. Ker so bili Nizozemska, Luksemburg in Belgija torej »odločno proti«, se je v tem primeru zlomila tudi nemško-francoska os: sklep, da je luksemburški davčni režim škodljiv za sosednje države, ni bil sprejet. Soglasja nismo mogli doseči, je nemški član skupine sporočil v Berlin.
Zdaj pa še Dijsselbloem
To je bilo poltretje leto pred izbruhom Luxleaksa oziroma razkritjem različnih formalnih in neformalnih kapitalu nadvse prijaznih davčnih prijemov luksemburške vlade in davčne uprave. Odkritji, ki so spravila v zadrego prav takrat imenovanega predsednika evropske komisije, dolgoletnega luksemburškega premierja in nekdanjega šefa evrske skupine Jean-Clauda Junckerja. Kot poroča hamburški tednik Spiegel, očitno torej drži ne le to, da so bili v Bruslju, Berlinu, Parizu, Londonu in drugod že davno pred lanskim 5. novembrom dobro obveščeni o luksemburški in drugih »oazah«, ampak tudi to, da so molčali o tem, da so nemočni. Beneluška trojka evropski osemindvajseterici diktira pravila igre skoraj tako suvereno kot mednarodna trojka Grčiji.
Ah, seveda, Grčija – če je bil nemški finančni minister Wolfgang Schäuble arhitekt julijske »brezpogojne kapitulacije« Aleksisa Ciprasa, je bil Jeroen Dijsselbloem, nizozemski finančni minister in šef evrske skupine, ki se je med nekim sestankom skoraj stepel z Janisom Varufakisom, njen voljni in nepopustljivi izvršitelj. Taisti Dijsselbloem, ki je, kot poroča Spiegel na podlagi vpogleda v dokumente, še na svojem evrskem položaju zaviral preiskavo in spremembe odkritih davčnih praks. Še več, med drugim je že po izbruhu Luxleaksa 20. novembra lani Nizozemska na sestanku skupine za lepo davčno obnašanje prijavila »politične zadržke« do kompromisnega predloga nemško-britanskega sklepa, da je do sredine leta 2015 »treba začeti« spreminjati pravila o patentnih in licenčnih pravicah.
Gre za eno najbolj razvpitih »davčnih olajšav« nadnacionalkam, ki je v EU ne dajejo samo države Beneluksa in ne uporabljajo samo ameriški tehnološki koncerni. Trik je naslednji: nadnacionalka v državi, ki z davčnimi olajšavami spodbuja vlaganja v izume in inovacije, ustanovi hčerinsko družbo, nanjo prenese vse patentne in licenčne pravice ter s tem, da materinska družba te pravice hčerinski plačuje (po ceni, ki si jo sama določi), tudi ves dobiček ali pa večino. Nizko ali pa sploh neobdavčenega. Kje so izumi in inovacije nastali oziroma ali so raziskovalno-razvojni centri sploh v državah, kjer so hčerinske družbe, ki pravice prodajajo materi, ni pomembno.
Juncker spet pred odbor
Medtem ko Dijsselbloem kot nizozemski finančni minister v enem letu ni naredil ničesar, da bi zaprl davčno luknjo, skozi katero proračuni po Evropi in svetu ostajajo brez milijardnih zneskov, se je aprila letos na sestanku finančnih ministrov EU v latvijski Rigi javno in glasno zavzel prav za to. Predlog evropske komisije o popolni transparentnosti davčnih pravil bi moral biti kar najhitreje sprejet, je dejal Dijsselbloem. Transparentnost resda še ne pomeni spremembe škodljivih pravil, toda Nizozemska in drugi državi Beneluksa so več let onemogočale tudi to, da bi druge države obveščale o svojih pravilih, zlasti tistih, pisanih na kožo točno določenim korporacijam.
Ker je bilo za ta mesec napovedano poročilo posebnega odbora evropskega parlamenta, ki je zadnje leto raziskoval davčne prakse v EU, se v luči novih odkritij utegne zgoditi, da bo delo parlamentarnega odbora podaljšano. Nemški zeleni evroparlamentarec Sven Giegold, ki bi znal biti eden od Spieglovih virov, se vsekakor zavzema za to. Pred tremi tedni je namreč v svojem prispevku za tednik Zeit med drugim zapisal: »Glede Junckerjeve vloge v aferi je še veliko neodgovorjenih vprašanj, ki jih bo med drugim zaslišanjem na odboru moral pojasniti, če hoče rešiti svojo evropsko verodostojnost. Odboru je treba dati več časa za raziskavo škandala. Ker nacionalne vlade onemogočajo dostop do pomembnih dokumentov, je preiskava le počasi napredovala. Evropski parlament si tega ne sme dovoliti.« or
