Za današnjo zgodbo potrebujemo nevidnega pevca.
Zakaj?
Za Eurosong 2016 vendar!
Nimamo več veliko časa. Po grenkih razočaranjih v obeh minulih desetletjih je prišel čas, da odločneje ukrepamo. Dajmo končno enkrat prehiteti konkurenco in zmagati že po polovici glasovanja, ki je, kot že glasno čivkajo generacije vrabcev zadnje tretjine dvajsetega stoletja, ena sama geopolitična kuhinja. Dajmo enkrat pravočasno upoštevati vse okoliščine in pripraviti popolnoma drugačen triminutni nastop, ki bo rodil slovensko veleskupino za pokoritev glasbene Evrope, Avstralije in Severne Koreje.
Lotimo se dela!
Sestre so bile korak v pravo smer
Se še kdo spomni črno-bele teve slike zvezdic v krogu in udarnih taktov, tan-tan-tan-tan-ta-ran-tan-tan-tan-tan-tan, najavne glasbene špice Evrovizije? Osnovna ideja takratne Popevke Evrovizije je bila, da se skozi na nacionalnih tekmovanjih izbrane skladbe predstavi značilne glasbene melose in žanre evropskih narodov. Na primer Grkom flamenco, Avstrijcem šanson, Francozom sirtaki in Špancem kolo. Takrat smo lahko uživali v zvokih kastanjet, male francoske harmonike, tamburic in bouzukija. Pelo se je v nacionalnih jezikih in nastopajoče oblačilo, sicer večinoma po zadnji modi, ampak vedno s kakšnim dodatkom ali pokrivalom iz narodne noše. Potem se je Popevki Evrovizije zgodila skupina Abba in rodilo se je mednarodno prepevanje v angleščini, preimenovano v Eurosong. Nacionalni jeziki so postali nepotrebno breme. Vsako naslednje leto je vedno znova rodilo poplavo oponaševalcev lanskoletnih zmagovalcev, ki se je lani zaključilo z bradato pevko. Se je oponašanje res zaključilo? Je ženska brada označila konec neke ere? Ne verjamem.
Dejstvo, ki danes ni več skrivnost, namreč, da so popevke Eurosongov priljubljena glasba globalne gejevske populacije, bo pač treba bolj očitno upoštevati. Naše Sestre so bile korak v pravo smer. Ampak na žalost nekaj let prehitro. Pa še brade so si obrile pred nastopom.
Skozi euroleta se je tako ustvaril nov glasbeni žanr, v katerem veljajo izoblikovana žanrovska pravila. Se pravi, poje se v angleščini, biseksualnost frizure, maske, giba in oblačil je zaželena, pesem je omejena na tri minute in v teh treh minutah mora vznemiriti večmilijonsko publiko, katere skupni medgeneracijski in multinacionalni imenovalec je, da jih je vzgojila in izobrazila globalna televizija. To so tisti, ki zares kupujejo produkte iz odmorov za teve reklame. Tisti, ki prisegajo na isto tuno v konzervi, tisti, ki jim prhljaj preganjajo isti šamponi. Vodljivi v dojemanju in kiču zvesti do groba. Kupončki.
Pravzaprav govorimo danes o glasbi za oči, o glasbi, ki se jo gleda. To dokazujejo pogovori o posameznih nastopih, saj se pravilno vpraša, ali si videl norveški komad. O poslušanju nihče več ne govori. Torej, če hočemo biti naslednje leto drugačni, moramo prvi uveljaviti nekaj novih izvirnih in provokativnih standardov, ki bodo domišljeni in izvedeni v skladu s pričakovanji eurosongovske teve publike.
Kakšen bi moral biti osnovni namen in koncept triminutnega nastopa v živo in najavnega videospota? Kako izkoristiti triminutno pozornost stomilijonske publike? Saj ga vsi poznamo. Predstaviti slovenske turistične, kulinarične in kulturno-umetniške atrakcije v ritmu otožnega valčka, ki preraste v poskočno polko. Scenarist, režiser in koreograf bi morali najti prostor še za kranjsko klobaso, idrijsko čipko, bučno olje in orehovo potico. Nevidni pevec bi morda lahko pel v kranjsko namesto v mikrofon?
Nevidni pevec? Kakšen Nevidni pevec, se sprašujete. Nič bat! Pomislite! Letos so zmagali hologrami. Ergo? Po letošnjih švedskih hologramih bi bil slovenski Nevidni pevec nedvomno korak naprej!
V simboličnem smislu bi Nevidni pevec predstavljal vse uspehe naše dvajsetletne samostojnosti in bil kot tak nedvomno kredibilen. Njegove promocijske fotografije bi v svetovnih medijih zagotovo vzbudile nedeljeno pozornost. Mogoče bi izključno in zgolj za promocijske fotografije in odmevne nastope v medijih Nevidnega pevca vseeno oblekli? Če že, predlagam, da v kurenta! Zaprite oči in si predstavljajte Nevidnega pevca na Bledu, v plenti s kraškim ovčarjem v naročju, ali pa kako se s pršutom v naročju vzpenja po lestvi trkat dečvi na polkna itd.
Nevidni pevec in Tina Maze
Pa pojdimo po vrsti. Najprej si pred očmi narišimo eurosongovski oder. Torej, Nevidni pevec med pesmijo stoji na sredini kroga, ki ga po odru okoli njega tri minute riše lojtrnati voz. Uganili ste, vlečeta ga dva lipicanca, ki ju z vajetmi v rokah vodi, v narodno nošo odeta, naša najboljša smučarka. Na vozu stoji naš danes najpopularnejši narodnozabavni ansambel, po podkozolsko orgazmično vriska in na plejbek atraktivno nažiga zmagovalno muziko (treba je odločno verjeti v uspeh).
Za vozom pa tečejo, najprej mati s skodelico kave, človeška ribica in kurent, takoj za njimi pa mrkih obrazov najbolj priljubljena slovenska skupina v Severni Koreji. V zadnji vrsti pa, kot da namenoma rahlo zaostaja, še naš svetovno znani filozof s koso na rami. Mogoče bi na vozu pri ansamblu našli še kaj prostora za prozorno banjo, v kateri bi plaval naš svetovno znani hidro maratonec? Ne vem. Vprašanje je, kaj bi rekli Primorci, če bi banjo napolnili s cvičkom.
Gremo naprej! O čem bi pelo besedilo? To je pravzaprav še najmanj pomembno. Najprej sem se igral z mislijo, da bi pesem pela o nesrečni materi, zapitem očetu in noseči mladoletni siroti, ki jo je zlorabil vaški župnik, pa sem si premislil. Tema bi bila pričakovana in preveč običajna. Tudi najpopularnejši in najbolj pogosti slovenski besedi »super« in »pizda« nista primerni. Zato se mi zdi domoljubna vsebina še najbolj primerna. Pesem naj poje o kakšnem našem mlajšem narodnem heroju, o njegovi trnovi poti iz zapora do prestola. Kako je nerazumljen trpel za nas in nas na koncu pripeljal do zmage na Eurosongu. Nekaj v smislu, »on ima še vedno žametne oči in nekoč imel je kodre nežne kakor svila«.
Kar zasanjalo nas je, mar ne? Ampak, čas je, da zaokrožimo zadevo.
Nevidni pevec bi bil seveda jaz, ker sem si tak zmagovalni koncept zamislil. (Ve se, kdo je najprej sebi brado napravil, pa tudi nekaj eurosongovskih izkušenj imam iz Dublina). Kdo bi bil najprimernejši scenarist in režiser takšne multimedijske provokacije? Po moje Tomaž Pandur. Kdo bi lahko vizualiziral zadevo? Predlagam Vena Jemeršiča. Kdo bi napravil najboljše kostume? Alan Hranitelj, nedvomno. Koreografija? Edward Clug, prav gotovo. In tako naprej. Zbrali in izbrali bi samo najboljše, najbolj drzne, pravzaprav insajderje, kot bi jim po slovensko rekli naši srednješolci.
Kdo bo pa to plačal? Naj plača Slaba banka!
P.S.: Če Miši Molk moja ideja o Nevidnem pevcu slučajno ne bo všeč, ji čisto zares in brez heca predlagam, naj povabi in prepriča Tino Maze.
