Nanizana dejstva dokazujejo tehnično odličnost, vsestranskost in sposobnost biotehnologije, da obvlada izredno širok nabor izpostavljenih problemov in da realizacija znanstvenih idej praktično nima tehničnih ovir. Tehnična izvedljivost dokazuje, da biotehnologija nima težav z vprašanjem, kaj zmore, žal pa se knjižica ne dotakne vprašanja, ali se to sme. Vprašanje moralne odgovornosti biotehnologije ni obravnavano, čeprav javnost prav ta vidik najbolj zanima. Veliko navedb zagovarja množičnost uporabe in neškodljivost GSO, česar pa seveda ne moremo enačiti z vprašanjem množične sprejemljivosti. Knjižica bralca na ta vidik ne opozarja dovolj.
Ekološki aspekti GSO so prezrti in sploh niso obravnavani. Izsledki ekološke znanosti o interakcijah modificiranih organizmov z ostalimi organizmi in dejavniki življenjskega okolja niso prikazani. Ekologija kot znanost o odnosih med organizmi in njihovim okoljem je v knjigi površno in nestrokovno enačena z okoljevarstvom, čeprav so organizmi, pa naj bodo naravni ali gensko modificirani, osrednji fokus ekološke znanosti.
Navedbe v knjižici razkrivajo izrazito mehanicističen pogled biotehnologije na organizme, saj jih obravnava ločeno od njihovih življenjskih okolij, s katerimi so neločljivo povezani. Navedbe zanemarjajo povezave organizmov z življenjskim okoljem v (eko)sisteme, ki so nedoločljivi (zaradi kompleksnosti), nepovratni (zaradi pretvorb visoko kvalitetne energije v delo in toploto) in nepredvidljivi (nepredvidljivi odzivi na stohastične vplive okolja). Te povezave zahtevajo uporabo tudi sistemskih in ne samo mehanicističnih znanstvenih pristopov. Knjižica z naštevanjem številnih tehničnih rešitev ustvarja pri bralcu občutek skoraj popolnega obvladovanja življenja in vzpostavlja nekritičen odnos do življenja kot enkratnega fenomena.
Biotehnologija je znanost, ki jo lahko štejemo med sprožitelje nastanka novega obdobja, to je antropocena. Biotehnologija ima v antropocenu izredno velik, če ne največji vpliv na proces evolucije, ki je edini način, s katerim se življenje lahko trajnostno prilagaja spremembam življenjskega okolja. Tega dejstva knjižica ne bi smela prezreti.
Navedbe in sklicevanja v knjižici potrjujejo močno komercializacijo obravnavanega področja, ki ga obvladuje nekaj multinacionalnih korporacij. Biotehnologija v tem pogledu stoji ob boku naftni in farmacevtski industriji. Nedavno razkritje prikrivanja informacij o vplivu naftne industrije na globalne klimatske spremembe poraja dvome o objektivnem informiranju javnosti s strani omenjenih industrij. Exxon (danes ExxonMobil), ki je največje naftno in plinsko podjetje na svetu, je že leta 1977 v interni raziskavi potrdil vpliv svoje dejavnosti na podnebne spremembe, vendar rezultatov namenoma ni razkril javnosti in je nadaljeval s svojimi aktivnosti. Knjižica bi bila zato lahko nekoliko bolj zadržana pri sklicevanju na argumente, ki jih javnostim, tudi znanstveni, posredujejo biotehnološke multinacionalne korporacije.
Zaradi ozke vsebinske osredotočenosti in pomanjkanja drugačnih argumentov daje knjižica vtis reklamiranja in upravičevanja biotehnološke znanosti, kar lahko bralca zavaja. Avtorja bi morala bolj poudariti, da je biotehnologija samo ena od zelo razvitih znanosti, ne pa edina, s pomočjo katere bi lahko zagotovili moralno odgovorno vlogo človeka v življenjskem okolju, ki si ga mora, zato da lahko obstaja, deliti z drugimi organizmi.
Prof. dr. Marko Debeljak, univerzitetni predavatelj ekologije, sistemske ekologije in ekološkega modeliranja ter raziskovalec na Institutu Jožef Stefan
