»S setvijo gensko spremenjenih rastlin ni ogroženo le ekološko kmetijstvo, temveč tudi tradicionalno, ki v Sloveniji prevladuje na razdrobljenih, majhnih parcelah,« je prepričana dr. Martina Bavec, strokovnjakinja za ekološko kmetovanje na mariborski fakulteti za kmetijstvo in velika nasprotnica gensko spremenjenih organizmov (GSO).
»Ne drži, da se s prebavo vse razgradi«
Bavčeva poudarja, da ima gensko spremenjena koruza MON810, ki jo je za zdaj edino dovoljeno pridelovati tudi na območju Evropske unije, vnesen gen bakterije, ki proizvaja za koruzo nov protein. »Ta je dejansko strup za gosenico koruzne vešče, ki v Sloveniji in tudi v Evropi ni pomemben škodljivec. Pri nas ga rešujemo s kolobarjem in ga nikoli nismo zatirali s pesticidi. Morda ga zaradi monokulturne pridelave koruze potrebujejo v ZDA, ker ne želijo spremeniti načina slabe kmetijske prakse, ki med drugim vodi v degradacijo tal, saj rastline ta protein izločajo tudi v tla, kjer uniči tudi koristne žive organizme. Ker ima vsak del rastline ta protein, se prek krme in hrane vnese tudi v telo živali oziroma človeka. Našli so ga tudi že v mleku doječih mater. Zato ne drži trditev, da se s prebavo vse razgradi,« je prepričana Bavčeva.
Meni, da bo prave posledice mogoče oceniti šele po več desetletjih uporabe GSO v prehrani človeka. »Danes tudi v evropski agenciji za varno hrano zagotavljajo, da je gensko spremenjena hrana za človeka varna, če po 60 oziroma 90 dneh prehranjevanja testnih živali z novo gensko spremenjeno rastlino niso opazili vidnih znakov na tkivih živali oziroma na njenih notranjih organih. Piščanci, ki so danes tudi v Sloveniji večinoma krmljeni z gensko spremenjeno sojo in koruzo, pa dosežejo klavno težo že v 35 do 40 dneh,« opozarja Martina Bavec.
Države so izpostavljene pritiskom in korupciji
Po njenem je treba ohraniti previdnostno načelo, preprečiti onesnaženje tradicionalnega in ekološkega kmetijstva z GSO in omogočiti ljudem izbiro pri nakupu živil. »Zato bi bilo korektno do potrošnikov, da bi tudi na živilih živalskega izvora navedli, ali je bila v proizvodnem postopku uporabljena krma iz gensko spremenjenih rastlin ali kakšni drugi GSO v obliki kultur pri predelavi mleka, peki kruha… To si po naših raziskavah želi tudi 92 odstotkov vprašanih v Sloveniji. Nima pa gensko spremenjena krma kaj iskati v nobenem živilu z označbo geografskega porekla oziroma z geografsko označbo, čeprav v praksi ni tako!«
Bavčeva tudi meni, da bi bilo bolje, če bi EU možnost prepovedi gojenja GSO uredila enotno, namesto da odločitev o tem prepušča posameznim državam članicam. »Te so zdaj bolj izpostavljene pritiskom, vplivom, korupciji in ne nazadnje tudi potencialnim tožbam lastnikov patentov nad sortami gensko spremenjenih kmetijskih rastlin, ki bodo v luči uveljavljanja čezatlantskega prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA še pridobile moč. In prav tega se najbolj bojim.« Martina Bavec tudi poudarja, da je doslej že več držav našlo rešitve in prepovedi gojenja GSO zapisalo v svojo nacionalno zakonodajo, čeprav jim evropski pravni red tega ni omogočal. »Jih pa evropska komisija zaradi tega toži oziroma jih vsake tri mesece vpraša po razlogih in zahteva dodatne utemeljitve prepovedi. Poleg Francije, Danske, Nemčije, Italije, Avstrije je na primer sosednja Madžarska prepoved gojenja GSO zapisala celo v ustavo, Poljska v zakonodajo o semenih...«