V njej se osredotočata na ključne trditve o njihovi domnevni škodljivosti, ki jih nasprotniki GSO najpogosteje vlečejo na dan, in jih skušata ovreči z navajanjem argumentov, oprtih na znanstvene članke.
GSO delijo in razburjajo
Znanstveniki s spreminjanjem genov v laboratorijih ustvarjajo rastline, odporne proti boleznim, škodljivcem, suši... Gen izolirajo iz neke nesorodne vrste in ga opremijo tako, da deluje v rastlini. S tem vanjo vnesejo lastnosti, ki jih prej ni imela, ali neke neželene gene oziroma že obstoječe lastnosti iz nje izključijo. Na tak način nastanejo gensko spremenjeni organizmi (GSO), ki tudi dobrih dvajset let po tistem, ko se je s paradižnikom flavr savr začela njihova tržna pridelava za prehrano, še vedno razburjajo, delijo ljudi, javne razprave o njih pa hitro zaidejo v polje sovražnega govora.
Slovenija pri tem ni nobena izjema. Študija, ki so jo leta 2012 opravili strokovnjaki kmetijskega inštituta, biotehniške fakultete in fakultete za družbene vede, je pokazala, da dobrih 77 odstotkov vprašanih nasprotuje pridelavi gensko spremenjenih rastlin, pa tudi to, da ima večina prebivalcev Slovenije slabše objektivno znanje o GSO od povprečja prebivalcev EU in da informacije o njih dobivajo pretežno iz medijev, tam pa kot najpogostejši sogovorniki novinarjev nastopajo predstavniki nevladnih organizacij, znanstveniki v veliko manjši meri. Prebivalci Slovenije najbolj nasprotujemo genskemu spreminjanju živali, uporabi GSO za krmo živali in za prehrano ljudi, najmanj pa uporabi GSO v farmaciji in medicini, čeprav je približno polovica vseh bioloških zdravil narejena iz gensko spremenjenih organizmov in čeprav je tak tudi inzulin, ki ga množično uporabljajo sladkorni bolniki.
Nasprotniki (še) molčijo
Je strah pred GSO upravičen ali votel? Biotehnolog dr. Borut Bohanec z ljubljanske biotehniške fakultete in mag. Mišo Alkalaj z Instituta Jožef Stefan sta prepričana o njegovi votlosti. V nedavno izdani poljudni knjižici Kaj je res in kaj ni res o GSO, ki jo je založila Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, sta zbrala vrsto najpogostejših trditev o domnevnih nevarnostih GSO (da povzročajo tumorje, alergije, neplodnost, da onesnažujejo druge rastline, da se DNK iz GSO lahko prenesejo na ljudi, ki jedo tako hrano...) in z znanstvenimi članki podprte argumente, zakaj to po njunem ni res. Skušala sta ovreči številne trditve o škodljivih vplivih GSO, na katerih njihovi nasprotniki že dve desetletji gradijo svojo protigeesojevsko kampanjo. Knjižico je zato mogoče razumeti tudi kot provokacijo, kot mahanje biku z rdečim prtom. A se nekaj tednov po njenem izidu še ni našel junak, ki bi se zakadil vanj in njune konkretne trditve skušal argumentirano ovreči - nekateri tudi zato, ker knjige, kot pravijo, ne poznajo. Sicer pa je znano, da se slovenska biotehnološka stroka s stališči avtorjev knjige o GSO strinja.
V uredništvu Objektiva smo več nasprotnikov gensko spremenjenih organizmov z akademskim naslovi zaprosili, da se opredelijo o posameznih konkretnih stališčih o GSO, kot jih v knjižici navajata dr. Borut Bohanec in mag. Mišo Alkalaj (in ki jih objavljamo v nadaljevanju). Za splošno oceno knjige se je za naš časopis potrudil le dr. Marko Debeljak, predavatelj ekologije na Univerzi v Novi Gorici, sicer zaposlen na Institutu Jožef Stefan. Že pred leti nam je dejal, da ga strah v povezavi z GSO ne preseneča. »Ljudi je strah stvari, ki jih ne poznajo, posebno, če čutijo, da jim te ogrožajo zdravje in okolje, v katerem živijo. Zato je pri odnosu splošne javnosti do gojenja gensko spremenjenih organizmov in do njihove uporabe v prehrani živali in ljudi povsem normalno, da pride do pojava splošnega dvoma in negotovosti ter do bolj ali manj prikritega strahu. To na žalost lahko pomeni dvoje: da znanost ni uporabila pravega pristopa pri obveščanju javnosti o GSO ali da ne razpolaga z dovolj trdnimi dokazi o zdravju in okolju neškodljivih vplivih GSO.«
Knjižice ne poznajo
Dr. Martina Bavec, ki na mariborski kmetijski fakulteti predava o ekološkem kmetijstvu in tudi sama ekološko kmetuje, knjige zaradi obveznosti na fakulteti še ni utegnila prebrati. Naši prošnji za komentarje trditev v njej se je zato izognila, je pa treba povedati, da je med redkimi v Sloveniji z doktorskim nazivom, ki javno nastopajo kot odločni nasprotniki GSO. Meni namreč, da s setvijo gensko spremenjenih rastlin ni ogroženo le ekološko kmetijstvo, ampak tudi tradicionalno, za najbolj razširjeno gensko spremenjeno koruzo MON810 pa pravi: »Vnesen ima gen bakterije, ki proizvaja za koruzo nov protein in je strup za gosenico koruzne vešče, ki v Sloveniji in tudi v Evropi ni pomemben škodljivec. Morda ga zaradi monokulturne pridelave koruze potrebujejo v ZDA, ker ne želijo spremeniti načina slabe kmetijske prakse, ki vodi med drugim tudi v degradacijo tal, saj rastline ta protein izločajo v tla, kjer uniči tudi koristne žive organizme. Ker ima vsak del rastline ta protein, se preko krme in hrane vnese tudi v telo živali oziroma človeka. Našli so ga tudi v mleku doječih mater.« Toda dr. Bohanec trdi nasprotno, da se žival v ničemer ne spremeni, četudi uživa gensko spremenjeno krmo. »Ni spremembe ne v njej ne v njenem mleku ali mesu,« zagotavlja.
GSO ostro nasprotuje tudi Inštitut za trajnostni razvoj, ki ga vodi dr. Anamarija Slabe, a se do Bohanec-Alkalajeve knjižice tudi ona ni opredelila. Pojasnila nam je le, da je (še) ni videla, ni pa skrivala, da o avtorjih nima posebno dobrega mnenja. Za Miša Alkalaja, ki je pred leti razburil s Podnebno prevaro, ko je skušal ovreči trditve klimatologov o grozečih podnebnih spremembah, je ocenila, da se z znanstvenimi dosežki ne more pohvaliti, za Boruta Bohanca pa je zapisala: »Očitno misli, da cilj posvečuje sredstva.«
Minister Židan stavi na javno mnenje
V letu 2014 je 18 milijonov kmetov iz 28 držav gensko spremenjene sorte rastlin pridelovalo na več kot 181 milijonih hektarjev površin. Pod njimi se najbolj šibijo polja v ZDA, Braziliji, Argentini in Indiji, v Evropi precej manj, saj jih trenutno (le koruzo MON810) pridelujejo le v petih državah, največ v Španiji, nekaj malega tudi v Portugalski, Romuniji, Češki in Slovaški. V svetovnem merilu je gensko spremenjena tretjina koruze, četrtina oljne ogrščice, 68 odstotkov bombaža in kar 82 odstotkov soje, ki jo v Slovenijo uvažamo tudi iz vodilnih proizvajalk gensko spremenjenih rastlin, ki imajo ostre nasprotnike v večjem delu Evrope. Evropska komisija je zato državam članicam omogočila, da na svojem ozemlju omejijo ali prepovedo pridelavo GSO. Slovenija je bila med prvimi, ki je zagrabila ponujeno roko.
Tako je kmetijski minister Dejan Židan že spomladi v javno razpravo poslal zakon o omejevanju ali prepovedi gojenja gensko spremenjenih rastlin, proti kateremu so ostro nastopili vodilni slovenski znanstveniki s tega področja iz različnih strok, od agronomije do veterine, biologije, medicine, kemije... Minister Židan je ob rojevanju tega zakona ponosno napovedal: »Slovenija je močan člen v verigi držav za prepoved GSO. Naredili bomo vse, da bo ta zakon sprejet čim prej in bo Slovenija v tisti skupini držav, ki svoje ozemlje ščitijo pred GSO, če tako mislijo ljudje. In v Sloveniji jih večina misli tako.« Znanstveniki pa so ga pozvali, naj zakon umakne.
Slovenski politiki tudi proti modrim nageljčkom
»Razumemo, da gre za izrazito občutljivo vprašanje, saj se nanaša na našo prehrano in okolje. Zakon je najavljen kot instrument, ki naj omogoči omejevanje pridelave gensko spremenjenih rastlin na osnovi domnevno večinsko negativnega javnega mnenja. Podpisniki menimo, da niti slovenski kmet niti slovenski potrošnik v vseh dvajsetih letih pregretih razprav nista imela prave možnosti za nepristransko seznanitev z gensko spremenjenimi rastlinami. V medijih so prevladovale informacije, ki so njihovo pridelavo predstavljale v negativni luči. Je na tak način oblikovano javno mnenje res primerna osnova za sprejetje zakona?« so se v javnem pismu spraševali slovenski znanstveniki, ki se raziskovalno ukvarjajo s tem področjem. A so doživeli popolno nezaupnico. Zakon je najprej gladko podprla vlada, nato je brez glasu proti prestal še parlamentarno obravnavo, Slovenija pa je posledično že v skupini 19 držav, ki so v Bruselj poslale zahtevo, da jih uvrstijo na seznam tistih, v katerih GSO, ki so že odobreni ali so v postopku odobritve na ravni EU, ni dovoljeno pridelovati.
Slovenija v Bruslju dosledno glasuje proti vsemu, kar bi prižigalo zeleno luč katerim koli gensko spremenjenim organizmom. »Ko je japonsko podjetje zaprosilo za pridelavo modrih nageljčkov v Evropi z genom za barvo, ki obarva cvetove od rožnatih do izrazito modrih, poleg tega vsebuje še gen za povečano odpornost proti herbicidom, so naši predstavniki glasovali tudi proti temu, kar človek težko razume. Menim, da gre za politične vzgibe, ne za državniške,« razplet tega glasovanja ocenjuje Borut Bohanec. Vse našteto ga je spodbudilo, da sta z Alkalajem izdala omenjeno knjižico ter jo razdelila knjižnicam in nekaterim šolam. Kaj pa kmetijskemu ministru Dejanu Židanu? »O, seveda, tudi on jo je dobil,« nam je potrdil Bohanec, ki upa, da jo bo minister tudi prebral, ali bo potem spremenil izrazito odklonilen odnos do GSO, pa si ne upa napovedati. »Vem samo to, da na kmetijskem ministrstvu glede GSO še zdaleč niso enotni. Toda razumem, minister je pač šef in podrejeni se morajo obnašati enako kot on,« diplomatsko odvrne Bohanec.
