Odkar se je Republika Slovenija ogradila, ni bilo namreč o njej ne duha ne sluha. Nihče ni prav dobro vedel, kaj se dogaja za ograjo, čeprav to nikogar niti ni pretirano zanimalo. Na začetku so bentili italijanski in avstrijski turisti, ki so se morali na Hrvaško voziti čez madžarski koridor, potem pa so Italijani zgradili most od Trsta do Umaga in Slovenija je bila kmalu pozabljena. V neki nemški televizijski zabavni oddaji so tako pred leti ljudem na ulicah Berlina ponujali milijon nemških mark, če povedo ime ograjene države med Avstrijo in Italijo, pri čemer denarja sploh niso imeli. Bili so namreč sveto prepričani, da nihče ne bo poznal odgovora.
Zdaj pa se je ograja nenadoma razprla, afriški glasbeniki so vstopili, z njimi pa tudi radovedna svetovna javnost, ki je v kukanju v trideset let ograjeno evropsko državo videla možnost cenenega resničnostnega šova in se že nadejala venčku bizarnosti.
In začelo se je bolje, kot so se lahko nadejali. Haute-Volta so namreč po prihodu obiskali predsednika Slovenije Boruta Pahorja, ki že od svoje davne izvolitve vsak dan spreminja svojo vlogo v družbi. Na dan, ko so ga obiskali, je bil ležeči policaj in je ležal sredi ceste. V ležečem položaju je svojim prvim tujim gostom po tridesetih letih pripovedoval o nepozabnem dnevu, ko je bil predsednik:
»Nadel sem si resen obraz in odšel na mejo, preko katere je v našo državo z juga vdiralo tisoče barbarov. Zaskrbljeno sem kimal, ko so mi policisti in vojaki opisovali nastali položaj. Nato sem dal izjavo za medije in napovedal odločno ukrepanje. Postavitev ograj. To so takrat predsedniki počeli, če se prav spomnim. V vlogi predsednika sem resnično užival. Poleg vloge garderobne omare v srednji frizerski šoli in človeške ribice je bila to ena mojih najljubših vlog.«
Gogogo glasbeniki so se nato sprehodili po središču slovenskega glavnega mesta. »Svet se je v zadnjih tridesetih letih najbrž spremenil, a prepričan sem, da je Ljubljana še vedno najlepše mesto na svetu,« jim je dejal ljubljanski župan v svojem pozdravnem nagovoru. Nato je pojasnil, da bodo do leta 2048 dokončali trgovsko-športni kompleks v Stožicah, zgradili nov potniški center in prenovili nekdanjo tovarno koles.
Premier Miro Cerar pa je govoril o nepotrebnosti demokracije. »V zaprti državi,« je dejal, »je sprememb malo, ali skoraj nič, zato tudi vladajočih struktur ni treba spreminjati. Naša stranka se je že v prvih letih vladanja izkazala za izjemno uspešno pri ohranjanju statusa quo, in po postavitvi ograje smo željo po nespreminjanju zapisali tudi v ustavo. Lahko bi dejal, da je status quo naša osnovna vrednota. Strah pred spremembami je namreč temelj slovenskega narodnega značaja, ki se, odkar smo zaprli meje, ne spreminja več. To nam je uspelo. Živimo v miru in spravi. Srečni smo.«
Ali so Slovenci res srečni, kot jih je opisal slovenski predsednik vlade, burkinafaški glasbeniki žal niso mogli preveriti, saj stikov z navadnimi ljudmi niso imeli. Skozi okna avtobusa (nekdanjega mestnega avtobusa, so jim pojasnili), v katerem so jih prevažali, so videli ljudi, ki niso bili videti veseli, a so jim gostitelji pojasnili, da so Slovenci tudi v svojih najboljših letih v glavnem jamrali in da izrazi na njihovih obrazih nikdar niso povedali nič o kakovosti njihovega življenja.
O tem so se lahko člani Haute-Volte prepričali tudi med svojim koncertom v Hali Tivoli. Občinstvo se jim je zdelo izredno zadržano, nihče se ni pozibaval ob ritmu glasbe, kaj šele da bi zaplesal. Sprva so si to razlagali z nepoznavanjem sodobnih glasbenih trendov in gogogo glasbe, a po koncu so dočakali petnajstminutni aplavz in kar trikrat so se morali vračati na oder, tako da so koncert ocenili kot uspešen, čeravno dvomijo, da je bila njihova provokacija razumljena.
Pred odhodom domov so glasbeniki v svoje hotelske sobe dobili še debel kup dokumentov in pismo vodje slovenske opozicije Janeza Janše. V njem jim je pojasnil, da priloženi dokumenti dokazujejo, da so bile tisočletne sanje Slovencev o ograjeni in za tujce nedostopni deželi zlorabljene s strani Milana Kučana in komunistov, ki v Republiki Sloveniji še vedno obvladujejo vse. Janša zato cenjene umetnike prosi, naj podprejo njegovo gibanje Druga ograja, dokumente dostavijo tujim medijem in tako sprožijo nujne družbene procese za reformiranje Slovenije.
Po vrnitvi iz Slovenije so afriški glasbeniki za NewBBC24 dejali, da je bil njihov obisk majhen korak za njih, a velik za Slovenijo in da upajo, da bo ograjo te čudežne dežele prestopilo še mnogo ljudi in da jo bodo nekoč prestopili tudi Slovenci sami. »21. stoletje jih nestrpno pričakuje,« so zaključili.
