Dveinpolletni Mohamed je tiho pokašljeval. Mamo, ki jo je ves čas držal za plašč, je skrbelo, da ima pljučnico. V začasni ambulanti, ki so jo uredili ob brežiški policijski postaji, so jo potolažili. Fantek, ki je z družino pribežal iz Sirije, ima težave z dihali, ki pa bodo verjetno kmalu minile. Nekaj metrov naprej so gospe iz Rdečega križa prepevale drobni kodrolasi deklici, ki je v gneči ob prestopu slovensko-hrvaške meje ostala sama. Ko so ji ponudili sadno kašo, je z razširjenimi rokami pokazala, da je žlica avion. »Vuuum,« se je zasmejala in odprla usta. Njeno mamo so slabo uro pozneje še iskali.
Ena od prostovoljk se je usedla in globoko vdihnila. Niso več šteli, koliko ur so na nogah. »Boš počivala,« jo je podražila kolegica. Nekaj metrov naprej se je na lesene palete sesedla mlajša ženska v nizko potegnjeni sivi kapi. Hropla je, obraz pa je vsake toliko zakopala v dlani. Višnjevo rdeč lak na njenih nohtih se je že skoraj povsem oluščil. Med ljudmi, ki so hodili mimo, je iskala prevajalca, ki bi ji pomagal. Za ograjo so policisti sprejemali begunce, ki so komaj prišli. Tudi tam so potrebovali prevajalca. Gospod, ki se je oziral po tleh in začetku vrste, je po prerivanju pogrešil dokumente. Potiskanje k ograji je kmalu zatem vzelo sapo dolgolasemu dekletu, ki so ga naložili na nosila in odnesli v ambulanto. Prinesli so še gospo v pozni nosečnosti. Mož je med čakanjem na zdravnika ves čas krčevito stikal njeno dlan.
»Ne smete gledati v njihove oči«
Svetlolaso dekle je domačinkam v uniformi Rdečega križa v angleščini pojasnjevala, da je s sabo v Slovenijo prinesla datlje za begunce in da so primerno zapakirani. »To je hrana, ki jo jejo v njihovih krajih,« je pomignila proti fantom za ograjo in odprla kartonasto škatlo. Ljudje, ki so hodili mimo, so večinoma prosili za plastenke vode. Nekateri so se pri hoji opotekali. Tri najstnice so hodile vštric. Tista v sredini se je opirala na drugi dve. Povrh hlač je imela oblečeno le tanko tuniko.
Specializantka pediatrije Mateja Tiselj se boji, da bo zaradi vse hladnejših dni še več bolnikov z okužbami dihal oziroma pljučnicami. Sicer otroci obolevajo za boleznimi, ki se pojavljajo tudi pri njihovih slovenskih vrstnikih, na primer rotavirusi. Če so težave posebej hude, bolnike napotijo v bližnjo brežiško bolnišnico. Tisljeva ocenjuje, da bi bilo pametno vzpostaviti ambulanto za begunce, ki bi bila namenjena otrokom. »Med bolniki jih je posebej veliko. Hitreje zbolijo, njihovo stanje hitreje postane resnejše. Precej je tudi nosečnic. Večina ima težave zaradi stresa in izčrpanosti, ob krvavitvah ali popadkih pa jih odpeljejo v bolnišnico.«
Ljudje, ki pomagajo beguncem, so opazno utrujeni. Mnogi med njimi povedo, da spijo le nekaj ur na noč. Zanje so boleče tudi človeške stiske. Čeprav jih skušajo po najboljših močeh omiliti, občutijo nemoč. »Ne smete gledati v njihove oči. To ostane s tabo,« je dejal eden od naših sogovornikov. Nekateri med njimi so pomagali ljudem, ki so iz vojne prinesli slabo zaceljene strelne rane. Ukvarjali so se tudi s svežo vbodno rano in najrazličnejšimi poškodbami, ki so jih ljudje utrpeli ob pešačenju čez Evropo.
V hali lebdi kiselkast vonj
V hali nekdanje tovarne Beti v Dobovi, kjer so nekoč šivali spodnje perilo in kopalke, so se ljudje stiskali za nizkimi kovinskimi ograjami. Fotografirati nam v tem sprejemnem centru niso dovolili. Večina beguncev je v ponedeljek popoldan sedela na tleh. Nekaj časa se je slišal kašelj iz enega konca ogromnega prostora, nekaj trenutkov zatem je odmeval iz drugega. Nekaj družin se je v odeje zavijalo tik ob vhodu. Otroci so po tleh potiskali modele avtomobilov in oponašali zvok motorja, medtem ko so njihovi starši strmeli predse. Sključen sivolas gospod si je gladil hlačnice. V prostoru je lebdel težak, kiselkast vonj, še najbolj podoben tistemu v domačih kokošnjakih. Nekateri od beguncev, ki so prisiljeni ždeti v takšnih razmerah, so si čez nos dvigovali robove odej in oblačil. Stranišč v hali ni bilo videti. Dva otroka sta si pred enim od vhodov vanjo ravno zapenjala hlače.
Delavci in prostovoljci nosijo zaščitne maske. Uporabo takšne zaščite v sprejemnih centrih so zabičali strokovnjaki za nalezljive bolezni, ki so v minulih dneh obiskovali mejo. Če bi ljudje, ki pomagajo beguncem, začeli množično obolevati, bi bilo pomoč še težje organizirati. Ugotovili so tudi, da je stranišč za begunce premalo in da bi jih morali pogosteje prazniti. »Zaradi velikega števila migrantov je težko vzdrževati higieno in poskrbeti, da se ne bi širile nalezljive bolezni. Težko je zavarovati tudi vse ljudi, ki delajo z migranti,« je po ponedeljkovem obisku Brežic ugotavljala dr. Alenka Kraigher z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Deklice iz čakalnice
Nad bolniki, ki so v Dobovi čakali na zdravniško pomoč, je bedel Sandi Zlatar iz Rdečega križa, ki je tudi pri civilni zaščiti. Pomagajo brez prestanka. Noč poprej so imeli čez 400 intervencij. »Posebej težko je za otroke in starejše. Ljudje so izčrpani. Za njimi in pred njimi je dolga pot.« Enega od policistov v črnih čeladah, ki zastirajo obraze, je zaskrbelo, da ima majhen otrok vročino. V improvizirano čakalnico je pospremil tudi mamo. Deklica je s seboj prinesla plastično punčko.
Pred vrati ambulante je čakala še ena deklica. Ta je bila še mlajša, sedela je v maminem naročju. Ljudem, ki so hodili mimo, je pošiljala poljubčke. Vsakih nekaj minut si je sezula škorenj in ga zalučala stran. Potrpežljivo ga je pobiral oče; v eni roki je pestoval spečega dojenčka, zavitega v pleteno odejo. V ambulanti, ki so jo uredili v manjšem prostoru ob hali, so ta čas nekoga pregledovali. Ven je prišel deček in se zbegano ozrl po do zadnjega kota polni hali. Očala, na katera je bila pripeta vrvica, si je potisnil višje na nos in nekaj sekund kasneje zagledal znane obraze. Vidno olajšan se je odpravil proti ograjam.
